Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

daj (1.454-1.478)



  1.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [n] nedov.) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta
  2.      izposójati  -am in sposójati -am nedov. (ọ́) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume ∙ knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj izposójati si in sposójati si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici ∙ ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo
  3.      izposojeváti  -újem tudi sposojeváti -újem nedov.) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih izposojeváti si tudi sposojeváti si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov
  4.      izpostáviti  -im dov.) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavililingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena
  5.      izpostávljenec  -nca m () knjiž. kdor je izpostavljen: izpostavljenci na otoku; nekdaj izpostavljenec na sramotilnem odru
  6.      izpraševánje  tudi spraševánje -a s () glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo
  7.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. ( á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blagoelektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto
  8.      izprševáti  -újem nedov.) pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre
  9.      izpuhtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. nav. ekspr. izhlapevati, izparevati: vino v posodi izpuhteva; pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga // izginjati, minevati: malodušje izpuhteva 2. knjiž. oddajati, širiti: motor izpuhteva vročino; nekatere živali izpuhtevajo močen vonj / tovarna izpuhteva smrad (v okolico)
  10.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil ( í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebejur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti
  11.      izračúnati  -am tudi zračúnati -am dov. () 1. z računanjem ugotoviti, določiti: izračunati hitrost vožnje; izračunati obresti; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom // redko ugotoviti, določiti sploh: izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg 2. končati računsko operacijo: dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal ◊ geom. izračunati ploščino trikotnika; mat. izračunati enačbo izračúnan tudi zračúnan -a -o: izračunani stroški; izračunana višina
  12.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši () 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja
  13.      izráziti  -im dov.) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
  14.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
  15.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščinemin. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme
  16.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
  17.      izséljenec  -nca m (ẹ́) kdor se izseli v tujino: jugoslovanski izseljenci v Ameriki izdajajo več časopisov / ekonomski, politični izseljenci; izseljenec povratnik / radijska oddaja za naše izseljence
  18.      izsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. fiz. oddajati valove, delce: atomsko jedro izseva elektromagnetne valove; zvezda izseva svetlobo 2. knjiž., ekspr. kazati, izražati: njen obraz izseva milino izsévan -a -o: izsevana svetloba
  19.      izsíliti  -im dov.) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba
  20.      izstávljati  -am nedov. (á) pisar. delati, da dobi kaj uradno veljavo; izdajati: izstavljati uradne listine, potrdila, račune
  21.      izstreljeváti  -újem nedov.) 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite ● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval
  22.      iztegováti  -újem in stegováti -újem nedov.) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice // s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje // s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala ● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti
  23.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov.) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati
  24.      iztŕžiti  -im in stŕžiti -im dov. () sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil ∙ žarg., šport. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo
  25.      izumetníčiti  -im dov.) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog izumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti

   1.329 1.354 1.379 1.404 1.429 1.454 1.479 1.504 1.529 1.554  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA