Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
cerkve (126-150) 
- izóbčenka -e ž (ọ̄) rel. ženska, ki je izključena iz cerkve: položaj izobčenke // ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko ♪
- izóbčenost -i ž (ọ̄) rel. stanje človeka, ki je izključen iz cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti // ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe ♪
- izobčeváti -újem nedov. (á ȗ) rel. izključevati iz cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje ♪
- izobčítev -tve ž (ȋ) rel. izključitev iz cerkve; izobčenje: izobčitev iz verske skupnosti ♪
- izóbčiti -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
- jónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Jonce: jonsko narečje ♦ filoz. jonska filozofija najstarejša starogrška filozofska smer, ki se je ukvarjala s preučevanjem nastanka in razvoja sveta; muz. jonska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona c navzgor; um. jonski kapitel kapitel z volutami na oglih; jonski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost in uporaba jonskega stebra; jonski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih ♪
- jožefinízem -zma m (ȋ) politika avstrijskega cesarja Jožefa II., zlasti cerkvena: novo obliko odnosov med cerkvijo in državo je določil jožefinizem // gibanje, temelječe na tej politiki: janzenizem in jožefinizem ♪
- jurisdíkcija -e ž (í) knjiž. sodna oblast: imeti, izvrševati jurisdikcijo / za omenjeno družbo veljajo egiptovski zakoni in jurisdikcija sodna pristojnost // oblast sploh: omenjeni otoki so pod jurisdikcijo Nizozemske ◊ rel. jurisdikcija pravica in dolžnost odločati o cerkvenih zadevah na določenem področju; spovedna jurisdikcija pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe, spovedna oblast ♪
- kadílo -a s (í) 1. smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeč dim: prižigati, zažigati kadilo / skozi cerkvena vrata je zadišalo po kadilu / dišeče kadilo ∙ ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga 2. redko kadivo: kupiti različna kadila ♪
- kalendárij -a m (á) zastar. koledar: že več dni pregleduje Mohorjev kalendarij ♦ rel. seznam cerkvenih praznikov, godov v cerkvenem letu ♪
- kalóta -e ž (ọ̑) 1. arhit. polkrogelni del kupole: mogočna kalota cerkvene kupole 2. grad. zidani obok v predoru: zidati kalote s kamnom ◊ anat. (lobanjska) kalota lobanjski svod ♪
- kampaníle -a m (ȋ) um. zvonik, ki stoji samostojno ob cerkvi: kampanile stolne cerkve ♪
- kanóničen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kánon: a) kanoničen umetniški izraz / kanoničen spis pristen, neponarejen b) kanonična melodija c) kanonične knjige knjige svetopisemskega kanona / kanonična starost starost, ki jo določa cerkveno pravo za dosego določene stopnje v cerkveni hierarhiji ♪
- kanoníst -a m (ȋ) rel. strokovnjak za cerkveno pravo: priznan kanonist ♪
- kánonski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kánon: kanonski spisi / kanonske knjige kanonične knjige / kanonsko pravo cerkveno pravo ♪
- kapéla -e ž (ẹ̑) 1. rel. v steno poglobljen ali prizidan prostor z oltarjem v stranskem delu cerkve: maševati v kapeli; ljudje so stali tudi v kapelah // manjša stavba s sveto podobo, kipom, namenjena navadno za bogoslužje: ob cesti stoji kapela / krstna kapela krstilnica / pokopališka kapela 2. raba peša manjši orkester, godba: kapela je zaigrala koračnico / vojaška kapela ♪
- kapítelj -tlja m (í) rel., v zvezah: (kolegiatni) kapitelj zbor kanonikov nestolne cerkve, določen za skupno bogoslužje; (stolni) kapitelj zbor kanonikov stolne cerkve, določen za skupno bogoslužje in za svetovanje škofu ♪
- kaplaníja -e ž (ȋ) hiša, namenjena za prebivanje kaplana: zbrali so se v kaplaniji; popravilo župnišča in kaplanije ◊ zgod. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki zlasti iz nepremičnin ♪
- kárner -ja m (á) knjiž. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica: kapelica je bila nekdaj karner bližnje cerkve ♪
- katedrála -e ž (ȃ) velika cerkvena stavba, navadno arhitektonsko pomembna: zidati katedralo; stara katedrala / mogočna gotska katedrala // knjiž. stolnica: maševati v katedrali ♪
- klerikalízem -zma m (ȋ) nav. slabš. nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja: boriti se proti klerikalizmu / politični klerikalizem // nazadnjaštvo, konservativizem: za to skupino je značilen klerikalizem ♪
- klêrofašízem -zma m (ȇ-ȋ) nav. slabš. politično sodelovanje cerkve s fašizmom: bil je vodja upora proti klerofašizmu // gibanje za tako sodelovanje: pojav klerofašizma ♪
- ključár -ja m (á) 1. rel. kdor pomaga cerkvenemu predstojniku pri upravljanju, vodenju gospodarskih zadev: dolga leta je bil ključar; zaupali so mu službo ključarja pri podružnici / cerkveni ključar 2. ekspr., redko vratar: odprl je prileten ključar / ključar odpre temnico paznik // kdor ima, hrani ključe: ključar blagajne ♪
- knéz -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi ◊ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis ♪
- knézoškòf -ófa tudi -ôfa m, im. mn. knézoškófi tudi knézoškôfi in knézoškófje tudi knézoškôfje (ẹ̑-ȍ ẹ̑-ọ́, ẹ̑-ó) rel., nekdaj škof, ki je hkrati tudi cerkveni knez: knezoškofi in drugi cerkveni dostojanstveniki ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
