Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

cene (851-875)


  1.      nakaláti  -ám dov. (á ȃ) nar. zahodno s kalanjem priti do določene količine vode: nakalal je polno korito / nakalati vodo pri vodnjaku ♪
  2.      naklatíti  in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv 2. slabš. reči, povedati: naklatil jim je vseh mogočih neumnosti naklatíti se in naklátiti se, tudi naklátiti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju: ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje / dovolj si se že naklatil po svetu ● ekspr. naklatili so se od vseh strani so prišli ♪
  3.      nakléstiti  -im dov., nakléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali ♪
  4.      naknáden  -dna -o prid. (ȃ) pisar. ki se zgodi, opravi po določenem dejanju; poznejši, dodaten: naknadni vpis; vnaprejšnja in naknadna kalkulacija / naknadni kredit naknádno prisl.: naknadno odobriti, plačati ♪
  5.      nakopáti  -kópljem tudi -ám dov., nakôplji nakopljíte tudi nakôpaj nakopájte; nakôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem priti do določene količine česa: nakopati dovolj premoga; nakopali so tisoč ton rude / nekaj krompirja so že nakopali 2. ekspr., z dajalnikom povzročiti, da pride kdo v neugoden položaj: otrok ji je nakopal veliko bridkosti, skrbi; brzdaj jezik, da si ne nakoplješ nesreče, hudih nevšečnosti / s svojim ravnanjem si je nakopal veliko sovražnikov ∙ ekspr. nakopal si je številno družino skrbeti mora za številno družino; ekspr. nakopati si prehlad prehladiti se ♪
  6.      nakopíčenost  -i ž (ȋ) značilnost nakopičenega: nakopičenost predmetov / nakopičenost dogodkov ga utruja ♪
  7.      nakosíti  -ím dov., nakósil (ȋ í) s košenjem priti do določene količine česa, navadno trave, detelje: nakositi voz detelje; letos so dosti nakosili / nakositi krme za živino nakošèn -êna -o: sveže nakošena detelja ♪
  8.      nakotíti  -ím dov., nakótil (ȋ í) s kotenjem priti do določenega števila mladičev: zajklja je v enem letu nakotila petnajst mladih nakotíti se nav. ekspr. razmnožiti se, namnožiti se: podgane so se zelo nakotile; ta zalega se je nakotila po vseh kotih ♪
  9.      nakováti  -kújem dov., nakovál (á ú) 1. s kovanjem priti do določene količine česa: nakovati denar, kovance ∙ ekspr. iz afere so nakovali veliko denarja pridobili 2. s kovanjem spraviti na kaj: nakovati nov obroč na kolo / nakovati čevlje z žeblji ♪
  10.      nakúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. s kuhanjem priti do določene količine česa: nakuhati in nacvreti različnih dobrot; nakuhala je jedi za tri dni / nakuhati deset kozarcev marmelade / letos so nakuhali veliko žganja 2. ekspr. povzročiti neprijetnost, težave: kaj si spet nakuhal; pazi se, da ti kakšne ne nakuha nakúhati se povečati svojo prostornino zaradi kuhanja: riž se je zelo nakuhal / bela moka se ne nakuha tako kot ajdova ♪
  11.      nakváčkati  -am dov. (ȃ) s kvačkanjem priti do določenega števila kvačkanih izdelkov: letos je nakvačkala veliko prtičkov / nakvačkati obrobo ♪
  12.      nalàšč  tudi nálašč prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: nalašč mu nagaja; nalašč siliš v nevarnost; ekspr. ne grem, nalašč ne / ekspr. povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: nalašč se je obrnil stran, da ne bi pozdravil; ne zameri, nisem se nalašč zadel; ekspr. soba je prav nalašč za vas pripravljena / temperaturo v jamah so ugotavljali z nalašč za to izdelanimi toplomeri / ekspr.: ta ženska je kakor nalašč zanj ustvarjena; kot nalašč si mi prišel na pot ● pog. daj mi pismo, da ne boš nalašč za to hodil na pošto samo zaradi tega ♪
  13.      nalèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od naleteti: preprečevati nalet snega in ledu s streh / te rastline se razmnožujejo z naletom semen 2. publ. nenaden, silovit nastop, pojav česa na določenem kraju: nalet burje / naleti sovražnih letal // nenaden, kratkotrajen, navadno silovit napad: v enem samem naletu so strli sovražnikov odpor / v letalskem naletu so pobili veliko ljudi 3. avt., žel. trčenje, trk vozečega vozila v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: vožnja tik za tovornjakom se je končala z naletom; v preteklem letu je bilo veliko naletov; trčenja, naleti in iztirjenja vlakov; nalet od spredaj, zadaj 4. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skakalnica ima prekratek nalet; popraviti, skrajšati, zgraditi nalet; nalet, doskočišče in iztek // startno mesto, s katerega se skakalec spusti: tekmovalci so skakali z najvišjega naleta ♪
  14.      nalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) 1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice; skrbno se naličiti; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom; naličiti se v črnca / naličiti obraz 2. knjiž., redko okrasiti, olepšati: naličiti darila s cvetlicami nalíčen -a -o: rdeče naličene ustnice; naličena ženska ♪
  15.      nalíčkati 1 -am dov. (ȋ) z ličkanjem priti do določene količine koruze: danes smo veliko naličkali ♪
  16.      nalíšpanost  -i ž (ȋ) star. lastnost nalepotičene ženske: nališpanost žensk / praznična nališpanost prostorov ♪
  17.      nálog  -a m (á) 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša ♪
  18.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  19.      nalomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja 2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel; lepenka se je ob pribijanju nalomila; nalomiti si kost; pren., ekspr. glas se ji je nalomil; notranje se nalomiti nalómljen -a -o: zlomiti nalomljeni trs; njeno življenje je nalomljeno; duševno nalomljeni ljudje ♪
  20.      nalovíti  -ím dov., nalóvil (ȋ í) z lovljenjem priti do določene količine česa: naloviti veliko divjadi, rib; za hrano si krt nalovi črvov in žuželk ● ekspr. spotoma je nalovil to in ono izvedel; komaj je nalovil dovolj sape, zraka je nadihal ♪
  21.      nalupíti  in nalúpiti -im dov. (ȋ ú) 1. z lupljenjem priti do določene količine česa: nalupiti krompir za kosilo; nalupiti jabolka za kompot 2. deloma olupiti: nalupiti deblo ♪
  22.      naluščíti  in nalúščiti -im dov. (ȋ ú) z luščenjem priti do določene količine česa: naluščiti grah za juho ♪
  23.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  24.      naménoma  prisl. (ẹ̄) izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena: njegovo delo je namenoma zamolčal; namenoma zaostati, se zmotiti / namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili ♪
  25.      naméren  -rna -o prid. (ẹ̄) ki se (z)godi zaradi določenega namena: namerno izzivanje; njegovo delovanje je očitno namerno; vzročen in nameren / namerni prekršek; namerna nejasnost, počasnost / knjiž. slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju načrtnemu, premišljenemu ♦ lingv. namerni odvisnik odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka namérno prisl.: to vprašanje bomo namerno pustili ob strani; ustrelil ga je namerno, ne po naključju ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA