Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
cene (2.024-2.048)
- skúpaj prisl. (ȗ) 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se) / toliko ljudi skupaj še nisem videl // izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo;
spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini / plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj ● pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj
ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še
prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila ◊ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči
skupaj, zadnja pa narazen ♪
- skupína -e ž (í) 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih
kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti ◊ kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način
urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani ♪
- skúpnost -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba // kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična
skupnost v kateri delovni ljudje in občani določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese / Republiška raziskovalna skupnost 3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost jugoslovanskih univerz / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost 4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode ◊ jur. delovna skupnost
del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije ♪
- skúpščina -e ž (ȗ) 1. organ družbenega samoupravljanja in najvišji organ oblasti v družbenopolitični skupnosti: predsednik skupščine; pristojnosti skupščine; zasedanje skupščine / mestna, občinska, republiška skupščina; ustavodajna skupščina / Skupščina Socialistične federativne republike Jugoslavije ∙ ljudska skupščina do 1963 najvišji organ oblasti v republiki, federaciji // v nekaterih državah najvišji organ zakonodajne oblasti: kandidirati za poslanca v skupščini // poslopje tega organa: trg pred skupščino 2. osrednji organ upravljanja določene skupnosti, organizacije, društva: o delovnih nalogah društva odloča njegova skupščina; izvoliti skupščino / skupščina banke; skupščina samoupravne interesne skupnosti; skupščina Slovenske akademije znanosti in umetnosti / generalna skupščina Organizacije združenih narodov // sestanek, zborovanje tega organa: udeležiti se
skupščine; sklicati skupščino / letna skupščina; ustanovna skupščina ♪
- slàb slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v
zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek // ki ne prinaša gmotnih
koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek,
posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek
zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli slabó 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano 3. v povedni rabi izraža a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo
je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in
slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši ♪
- slábšanje -a s (ȃ) glagolnik od slabšati: visoke cene vplivajo na slabšanje življenjske ravni / slabšanje vremena ♪
- sladkornína -e ž (ȋ) knjiž. sladkorna voda: dati očiščene slive v sladkornino ♪
- slán -a -o stil. -ó prid. (ȃ á) 1. ki ima okus po soli: izpljuniti slano morsko vodo; kri je slana / slan okus // ki mu je dodana sol: zaradi bolezni ne sme jesti slanih jedi; kuhati zelenjavo v slani vodi / pokusi, če je juha dovolj slana / jedi so bile slane, zato jih je žejalo zelo slane; omaka še ni slana osoljena / slani krompir v slani vodi kuhan olupljen krompir; postreči z vinom in slanimi palčkami; slane preste preste, pred pečenjem posute s soljo; slano pecivo nesladkano drobno pecivo za k pijačam ∙ ekspr. še za slan krop ne bo zaslužil zelo malo 2. ki vsebuje sol: slani izviri; slano jezero / slana puščava / ekspr. ni mu do te slane luže do morja 3. ekspr. nespodoben, neprimeren: slani dovtipi; precej slane šale; pripovedovali so si slane zgodbice 4. ekspr. zelo visok: po slabem kosilu je dobil slan račun; slane cene v obmorskih
krajih / hoteli so zelo slani dragi sláno stil. slanó prisl.: slano plačati blago sláni -a -o sam.: ekspr. povedal je marsikatero pametno in slano pikro, ostro besedo; razlikovati med sladkim in slanim ♪
- slanína -e ž (í) podkožno maščobno tkivo pri prašiču: ločiti kožo od slanine; prašič je imel debelo slanino / cvreti slanino za mast; nasoliti, prekaditi slanino // tako tkivo kot hrana: jesti kruh in slanino; kosi pečene, prekajene slanine / na slanini pečena teletina ♦ gastr. hamburška slanina prekajena slanina s plastmi mesa ♪
- sléčenost -i ž (ẹ̑) stanje slečenega: slečenost otrok ∙ knjiž., redko obsojati slečenost goloto, nagoto ♪
- slép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez
premisleka 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa
ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je
narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt.
slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi
vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ♪
- slonokoščén -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz slonovine: slonokoščeni okrasni glavnički ∙ knjiž. živi v slonokoščenem stolpu zelo odmaknjeno od stvarnega, konkretnega življenja 2. po barvi podoben slonovini: slonokoščena polt ♪
- slovár -ja m (á) 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene: slovar ima sto tisoč besed; izdati, sestavljati slovar; prevajati s slovarji; obsežen slovar / na koncu knjige je slovar seznam s tako razvrščenimi in pojasnjenimi besedami / enojezični, enozvezkovni, narečni, pravopisni, tehniški slovar; slovensko-nemški slovar; slovar tujk / knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon / Slovar slovenskega knjižnega jezika ♦ lingv. avtorski slovar ki vsebuje besede določenega avtorja; etimološki, frekvenčni, informativno-normativni slovar; odzadnji slovar urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede; razlagalni slovar; slikovni slovar v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; zgodovinski slovar 2. nav. ed., ekspr. besedni zaklad: imeti bogat slovar / njen slovar ni bil ravno izbran ● ekspr.
besede nemogoče ni v njegovem slovarju odločen je narediti tudi navidez nemogoče stvari; ekspr. če to povemo v ekonomskem slovarju tako, kot pravijo ekonomisti ♪
- slovénstvo -a s (ẹ̑) 1. pripadnost slovenskemu narodu: Trubar povsod poudarja slovenstvo; biti ponosen na svoje slovenstvo ∙ ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju // slovenska kultura in miselnost: slovenstvo ni izginilo v nemštvu; poveličevati za slovenstvo zaslužne može 2. ekspr. prebivalci slovenske narodnosti: ljudstvo je v Linhartovem času pomenilo slovenstvo, gospoda nemštvo; bilo je, kot da se je v čitalnici zbralo vse slovenstvo ♪
- slovésen -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti,
obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
- slóvnica -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice // veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice ◊ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ♪
- slúžba -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom,
kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor
zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
- slúžnosten -tna -o prid. (ú) nanašajoč se na služnost: služnostni upravičenec, zavezanec / služnostna pot / služnostna pravica ♪
- smér -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri
izboljšanja odnosov za izboljšanje 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer ● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer ♪
- sméren -rna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na smer: smerni znaki ob cestah; na križišču so postavili smerne puščice ♦ aer. smerno krmilo krmilo, s katerim se spreminja smer leta; avt. smerni kazalec luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje; mat. smerni koeficient premice tangens kota, ki ga oklepa premica s pozitivno smerjo abscisne osi; navt. smerna plošča del navigacijske naprave, na katerem so z zarezami označene stopinje ♪
- smótrn -a -o prid., smótrnejši (ọ̑) usmerjen k določenemu cilju: uporabljati samo smotrne gibe / smotrn razvoj / tako razpravljanje ni smotrno // načrten, premišljen: posegi v naravo morajo biti smotrni; smotrno gospodarjenje smótrno prisl.: smotrno izkoriščati; smotrno urejen nasad ♪
- snóv -í ž (ọ̑) 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo // kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega
življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov ◊ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna,
polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih ♪
- sociálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu
na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje ● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer ◊ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne
bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ♪
- sodélavec -vca m (ẹ́) 1. oseba v razmerju do druge osebe, kateri pomaga pri kaki dejavnosti, nalogi: dati navodila sodelavcem; odkriti s sodelavci ostanke stare naselbine; pri izdelavi načrta je imel številne sodelavce / odkrivati okupatorjeve sodelavce; sodelavci Osvobodilne fronte 2. delavec v razmerju do delovne organizacije, s katero je v določenem delovnem razmerju: iskati, pridobiti, zaposliti nove sodelavce; sodelavci radia, univerze / honorarni sodelavec; poslovni sodelavec; strokovni sodelavec delavec z visoko izobrazbo, ki opravlja strokovno-raziskovalna dela s svojega področja; višji strokovni sodelavec delavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; znanstveni sodelavec delavec z doktoratom, ki samostojno znanstveno raziskuje ali vodi raziskovalne skupine // oseba v razmerju do dela, zlasti tiskanega, pri
katerem je udeležena: sodelavci enciklopedije; v članku je predstavil sodelavce revije; sestanek uredniškega odbora s sodelavci / sodelavci filma ♪
- sodník -a m (í) 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika ● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl;
ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ◊ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod.
mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana ♪
1.899 1.924 1.949 1.974 1.999 2.024 2.049 2.074 2.099 2.124