Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

cene (1.224-1.248)


  1.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  2.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  3.      ohláčen  -a -o prid. (ȃ) ekspr. oblečen v hlače: ohlačene turistke ♪
  4.      ohraníti  in ohrániti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru 2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege 3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati: ohraniti prvotni vrstni red // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus; kljub ponižanjem je ohranil čast; dobroto je ohranila vse življenje; ohraniti vitkost 4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest 5. star. obvarovati: otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada ● knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu ohraníti se in ohrániti se s prislovnim določilom izraža začetek, izvor česa še obstoječega: vaza se je ohranila iz antike / te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov ohránjen -a -o: dobro ohranjena jabolka; njegova pisma so ohranjena; besedilo je ohranjeno samo v rokopisu ∙ ekspr. kljub starosti je še dobro ohranjena ni videti stara; je zdrava ♪
  5.      ohránjati  -am nedov. (á) 1. delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohranjati knjige nepoškodovane 2. delati, da kaj ne preneha biti, obstajati: ohranjati prijateljstvo; ohranjati v družini domače razpoloženje / naprava ohranja čist zrak 3. delati, da kaj ostane nespremenjeno: ohranjati prvotni vrstni red // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohranjati koga pri zavesti / delo ga ohranja krepkega // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: znal je ohranjati eleganco / ohranjati videz sreče ● knjiž. tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo ji je bil zvest ♪
  6.      okleníti  oklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti 2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo okleníti se močno, trdno a) objeti: stopila je k njemu in se ga oklenila b) oprijeti se, prijeti se: krčevito se je oklenil stola / oklenila se ga je okrog vratu, za komolec // ekspr. zelo se navezati: zadnje čase se je oklenila sina / oklenil se je novih idej oklénjen -a -o: trdnjava je bila oklenjena; plesala sta tesno oklenjena ♪
  7.      okléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh; oklestiti in obeliti / oklestiti veje // pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv; oklestiti tekst 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd 3. ekspr. natepsti, pretepsti: dobro sem ga oklestil okléščen -a -o: okleščene veje; okleščeno deblo, drevje ♪
  8.      okobál  tudi okobálj [prva oblika au̯ in al] prisl. (ȃ) v razkoračenem položaju kakor pri jahanju: okobal lesti čez brv; sedeti okobal komu na ramah; okobal sesti na zid ♪
  9.      okrájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na okraj: a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju c) okrajni šolski svet 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških ♪
  10.      okrájšati  -am dov. (ȃ) skrajšati: okrajšati besedilo / okrajšati trpljenje komu / okrajšati besedo ne zapisati je z vsemi črkami ◊ mat. okrajšati ulomek opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številom okrájšan -a -o 1. deležnik od okrajšati: okrajšano besedilo ♦ zal. okrajšana izdaja izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela; skrajšana izdaja 2. mat. ki upošteva le zaokrožene vrednosti: okrajšano računanje / okrajšano deljenje hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno vrednostjo delitelja; okrajšano seštevanje; okrajšano število število, pri katerem so izpuščene zadnje decimalke ♪
  11.      okrógel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike // ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic // ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla 3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število // pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset dolarjev je okroglih dvesto dinarjev nekako, približno // ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote 4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto ● ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive; žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati ◊ adm. okrogli žig; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga okróglo prisl.: lani je kraj obiskalo okroglo deset tisoč turistov okrógli -a -o sam.: igrati, peti okrogle; rad pove kako okroglo; ekspr. pije, dokler ima kaj okroglega v žepu dokler ima kaj denarja; to je na okroglo tisoč dinarjev ♪
  12.      okróžen 1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju ♦ jur. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve ♪
  13.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
  14.      olajšáva  -e ž (ȃ) 1. omilitev ali zmanjšanje dajatve, obveznosti: s carinskimi olajšavami pospeševati tranzitni promet; doseči davčne olajšave za industrijo umetnih gnojil / vozne olajšave znižanje cene za prevoz 2. kar kaj olajša: učila so olajšava pri pouku / dati bolniku olajšave blažila 3. redko olajšanje: olajšava bolečin ♪
  15.      oleografíja  -e ž (ȋ) tisk., um., ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja barvna reprodukcijska tehnika, ki posnema oljnato sliko: strokovnjak za oleografijo // odtis v tej tehniki: na steni je visela oleografija; cenena, velika oleografija ♪
  16.      olíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. knjiž., redko polakirati, pobarvati: oličiti pohištvo 2. nar. oluščiti: oličiti fižol / oličiti deblo obeliti olíčen -a -o 1. deležnik od oličiti: ima rdeče oličene nohte 2. naličen, nalepotičen: sfrizirana in oličena ženska ♪
  17.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  18.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  19.      omótičen  -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na omotico: omotičen človek; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje // ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj omótično prisl.: omotično dišati; omotično globok prepad ∙ ekspr. omotično visoke cene zelo visoke, pretirane ♪
  20.      omračênost  -i ž (é) lastnost, stanje omračenega: omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila / umska omračenost ♪
  21.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  22.      omrtvíčenost  -i ž (ȋ) stanje omrtvičenega: omrtvičenost je popuščala; zdramiti se iz omrtvičenosti / omrtvičenost telesa in duha ♪
  23.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  24.      onemogóčati  -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da kaj ni mogoče: onemogočati komu delo, stike z ljudmi / posebna naprava onemogoča premikanje v levo preprečuje // publ. delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: onemogočati nasprotne igralce ♪
  25.      onemogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče: onemogočiti komu delo, delovanje, študij; neurje je onemogočilo promet // publ. narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike; onemogočiti predsednika / pred javnostjo so ga onemogočili onemogóčen -a -o: onemogočen prehod ♪

   1.099 1.124 1.149 1.174 1.199 1.224 1.249 1.274 1.299 1.324  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA