Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

cene (1.151-1.175)


  1.      odévati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ́) nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil; pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino pokrivati pred mrazom; telo mu za silo odeva stara suknja pokriva, varuje; ekspr. gore odeva sneg // knjiž. oblačiti: odevali so ga v dragocene obleke; praljudje so se odevali v kože / ekspr. grmovje se odeva v mlado listje zeleni odévati se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pokrajina se odeva v molk ♪
  2.      odgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪
  3.      odgovórnost  -i ž (ọ́) 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve ● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor ◊ jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja ♪
  4.      odhájati  -am nedov. (ȃ) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu: gledala je za njim, ko je odhajal; ljudje so začeli odhajati iz hiše; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal se oddaljeval; ladja odhaja iz pristanišča pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko so se odseljevali; mladina odhaja iz vasi zapušča vas, se zaposluje v mestu // izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom 3. večkrat oditi: prihajal je zadnji in odhajal prvi; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat hodi / pogosto odhaja na izlete hodi ● evfem. nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta umirala; odhaja na novo službeno mesto prestavljen je odhajáje star.: odhajaje je še enkrat pomahal; odhajaje po stopnicah, je nekaj mrmral odhajajóč -a -e: odhajajoč se je še enkrat ozrl; odhajajoč v tujino, se je poslovil od domačih; odhajajoči svati; gledala je za odhajajočim vlakom; sam.: zavpil je za odhajajočim ♪
  5.      odíti  -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
  6.      odjáviti  -im dov. (á ȃ) sporočiti glede na predpise a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju: odjaviti stanovalca; ob preselitvi se je treba odjaviti b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico: odjaviti obrt; odjaviti radio // sporočiti prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj: za izlet jo je najprej prijavil, nato pa odjavil ♪
  7.      odjemálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: imeti, izgubiti, obdržati odjemalce; glavni, stalni odjemalci; odjemalci knjig; nova čistilnica ima veliko odjemalcev ♦ elektr. odjemalec električne energije na električno omrežje priključeni porabnik električne energije // knjiž. uporabnik: število odjemalcev kulturnih dobrin se veča; odjemalec sodobne umetnosti ♪
  8.      odkázati  tudi odkazáti -kážem dov. (á á á) 1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo // določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta 2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati: odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme ● publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili ◊ gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih odkázan -a -o: sesti na odkazani prostor; odkazana soba mu je ugajala; odkazano delo; odkazana drevesa ♪
  9.      odkazováti  -újem nedov. (á ȗ) določati, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: delo ji je odkazovala starejša sestra // določati kraj in obseg česa: odkazovati parcele za gradnjo ● publ. slovstvena zgodovina mu odkazuje prvo mesto med obema vojnama ga ocenjuje za najboljšega, najpomembnejšega ♪
  10.      odklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije 2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo 3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe ◊ šport. odklon upogib telesa v pasu v stran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer ♪
  11.      odkloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal odkloníti se 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja ♪
  12.      odkotalíti  -ím dov., odkotálil (ȋ í) s kotaljenjem spraviti z določenega mesta: odkotaliti kolo; sodi so se odkotalili po bregu odkotalíti se slabš. s težavo, nerodno oditi: počasi se je odkotalila skozi vrata ♪
  13.      odkúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago ♦ jur. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska ♪
  14.      odlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
  15.      odlášati  -am nedov. (ȃ) z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlašati delo, plačilo; odlašati z odhodom / elipt. pojdi, ne odlašaj ∙ preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri delo opravi čimprej odlašajóč -a -e: odlašajoč prijavo, je zamudil rok ♪
  16.      odlepíti  in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko; etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepil odlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal / bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo // raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije ∙ ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali ♪
  17.      odletéti  -ím dov., odlêtel (ẹ́ í) 1. leteč se oddaljiti: ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ. delegacija je včeraj odletela se je odpeljala z letalom; drobec kamna mu je odletel v oko padel; žoga je odletela mimo gola zletela / odleteti stran; pren. misli so mu odletele v domači kraj 2. nav. ekspr. zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu: sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh // zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela 3. odbiti se, odskočiti: krogla je odletela od zidu; sekira je odletela od grče 4. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če ne bo delal, bo odletel; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta ● ekspr. zaradi tega mu lahko odleti glava je lahko ubit, usmrčen; ekspr. že drugič mu je nagrada odletela je ni dobil; ekspr. od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar je sluga dobil precej denarja; ekspr. odleteti k sosedu odhiteti, steči; žarg., šol. odleteti pri izpitu ne opraviti ga; pog. pri tej ženski si odletel ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več odletèl in odletél -éla -o: iskati odleteli del; odletela ptica ♪
  18.      odležáti  -ím dov. (á í) 1. prebiti, preživeti v ležečem položaju: kak teden sem odležal v bolnici, potem so me poslali domov 2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti: hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni; vino mora nekaj časa odležati ● odležati gripo leže preboleti odležán -a -o: odležan les ♪
  19.      odlíčen  -čna -o prid., odlíčnejši (í ȋ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo // ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja // velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno // ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki // ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta ◊ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena odlíčno 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film ♦ šol. fizika: odlično 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom ♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno ♪
  20.      odličnják  -a m (á) 1. učenec z odličnim uspehom: v razredu so trije odličnjaki 2. star. kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik: člani vlade in drugi odličnjaki ♪
  21.      odločílen  -lna -o prid., odločílnejši (ȋ) 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj // od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno ● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom ◊ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj ♪
  22.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  23.      odložljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odložiti: odložljive naloge ♦ lov. odložljivi pes pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu ♪
  24.      odmakníti  in odmákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah // spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila ● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo odmakníti se in odmákniti se 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije // prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila ● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj odmáknjen -a -o 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten ● v breg odmaknjene hiše pomaknjene ♪
  25.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪

   1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA