Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

cena (201-225)


  1.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  2.      idealitéta  -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
  3.      idéjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na idejo: a) jasen idejni in oblikovni osnutek / idejna analiza dela; idejna vsebina literarnega dela / idejni problemi v kulturi / idejni interpretator teksta / idejni utemeljitelj ruskega realizma / spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče b) idejni boj, spor / določena idejna pozicija / idejna in aktualistična poezija / njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi / idejna usmerjenost pouka ideološka ◊ arhit. idejni načrt načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta idéjno prisl.: avtorja sta si idejno sorodna; idejno jasna kritika ♪
  4.      ígra  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od igrati: a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra c) igra na violino je ni motila / klavirska igra č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog. šli so se različne igre 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči ● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir ♪
  5.      igráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala 4. biti dejaven v določeni a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi / ekspr. samo popiva in igra 5. ukvarjati se, navadno poklicno a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah ● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene ◊ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno igráti se 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem // preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice // ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj // biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče ● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav igráje 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana ♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci ♪
  6.      ìlegála  -e ž (ȉ-ȃ) organizirano politično delovanje, ki ga oblast prepoveduje: na okupiranem ozemlju je bila ilegala zelo močna; razvoj ilegale / publ. ilegala je bila o vsem obveščena ilegalci // navadno s predlogom stanje, za katerega je značilno tako delovanje: bojevati se iz ilegale; organizacija, stranka je prešla v ilegalo / publ. komunistična partija je bila v ilegali ilegalna ♪
  7.      ílovica  -e ž (í) težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom: noge so se mu ugrezale v ilovico; mastna, mokra ilovica; debele plasti ilovice / peščena ilovica / koča, tla iz steptane, zbite ilovice / gnesti, sušiti ilovico glino ♪
  8.      imeníten  -tna -o prid., imenítnejši (ȋ) 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem // ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna imenítno 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega ♪
  9.      ínča  -e ž (ȋ) redko inč: dolžina je bila označena v inčah ♪
  10.      industríja  -e ž (ȋ) 1. gospodarska dejavnost, ki z uporabo strojev in v večjih količinah predeluje surovine in proizvaja: industrija hitro napreduje; domača, tuja industrija; razvoj industrije / bazična industrija; lahka ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete, težka industrija ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn / kapitalistična, socialistična industrija / delati, zaposliti se v industriji / z oslabljenim pomenom hotelska, turistična industrija hotelske, turistične dejavnosti // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kemijska, lesna, papirna, strojna, tekstilna, živilska industrija; obdelovalna, predelovalna industrija; industrija pohištva; pren., ekspr. pisanje pesmi ni industrija besed; publ. industrija prostega časa 2. tovarne, podjetja s tako dejavnostjo: industrija se je naselila v obeh večjih mestih dežele; vzhodna stran mesta je določena za industrijo / izrabljena, zaostala industrija izrabljeni, zastareli stroji, oprema / Industrija motornih vozil Novo mesto ◊ arheol. kamena, koščena industrija izdelki iz kamna, kosti, odkriti na najdišču ♪
  11.      inkógnito  prisl. (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je: na letovišču je bil inkognito; potovati inkognito ♪
  12.      inkrustácija  -e ž (á) 1. obrt. okrasni vložek iz kamna, biserovine, slonove kosti: dragocena inkrustacija; omarica z inkrustacijami // um. obloga iz boljšega materiala, zlasti kamnitega: oltarji, stene z marmorno inkrustacijo 2. knjiž. obdajanje s prevleko, skorjo, oskorjava: zaradi slabega izpiranja pride do inkrustacije tkanine / inkrustacija v cevovodih ◊ bot. izločanje apnenca v obliki belih luskic na robu lista; geol. rudninska prevleka na kamninah, organizmih ♪
  13.      inskrípcija  -e ž (í) 1. knjiž. vpis, vpisovanje, zlasti na visoko šolo: na univerzi je inskripcija že zaključena; opraviti inskripcijo 2. šol. predavateljeva potrditev, da je slušatelj začel obiskovati predavanja: dati, dobiti inskripcijo ♪
  14.      interesánten  -tna -o prid., interesántnejši (ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje ali pozornost, zanimiv: interesanten moški; njegova žena je zelo interesantna / interesanten obraz; interesantna glava / to je najinteresantnejši del romana; interesanten primer, problem / interesanten domislek duhovit, nenavaden 2. publ., navadno v povedni rabi, v zvezi z za od katerega se glede na kak kriterij pričakuje uspeh, korist, primeren: scenarija ne bodo realizirali, ker za to filmsko podjetje ni interesanten; ti kraji so za turizem interesantni samo zaradi prenočišč interesántno 1. prislov od interesanten: interesantno pripovedovati; interesantno oblečena ženska 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: interesantno, celo tam smo naleteli na Slovenca; sam.: povej nam kaj interesantnega ♪
  15.      interésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na interes: neredko je prišlo med njimi do interesnih nasprotij / ta zvrst literature je omejena na določen interesni krog; interesna usmerjenost mladine / samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese // publ., v zvezi interesna sfera ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv: razdeliti svet na interesne sfere; boj velesil za interesne sfere / vključiti deželo v svojo interesno sfero; pren., ekspr. dekle ni več v njegovi interesni sferi ◊ ekon. interesna skupnost v kapitalistični ekonomiki več samostojnih gospodarskih organizacij z medsebojnim dogovorom o deležih pri skupni proizvodnji, prodaji, dobičku; psih. interesni test test za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja; šol. interesni krožki krožki, ki se ustanovijo, delujejo glede na zanimanje učencev ♪
  16.      istoiménski  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima isto, enako ime: film snemajo po istoimenskem romanu angleškega pisatelja; arija Aide iz istoimenske opere; v knjigo je uvrščena istoimenska zbirka črtic in novel ◊ elektr. istoimenski električni naboji električni naboji, ki so vsi pozitivni ali vsi negativni; mat. istoimenske enote merske enote, ki imajo isto ime; istoimensko število količina, ki se izrazi v primerjavi z drugo količino z isto mersko enoto ♪
  17.      izbóčiti  -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev ♦ geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel ♪
  18.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
  19.      izčístiti  -im in sčístiti -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah iz česa: izčistiti sod / izčistiti madeže z bencinom ♦ med. izčistiti (črevo) pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom; izčistiti rano odstraniti gnoj, tujke iz nje 2. odstraniti primesi: izčistiti rudo; pren. izčistiti iz jezika tuje besede 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: izčistiti svoje nazore, poglede izčístiti se in sčístiti se izgubiti skaljenost, motnost: voda v potoku se je izčistila; vino se je že izčistilo / nebo se je čez noč izčistilo izčíščen in sčíščen -a -o: izčiščena posoda; formalno, vsebinsko izčiščen ♪
  20.      izdajáteljski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izdajatelje ali izdajanje: izdajateljski načrt / izdajateljska dejavnost ♦ fin. izdajateljska banka banka, pooblaščena za izdajanje denarja; emisijska banka ♪
  21.      izdájati  -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
  22.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena ♪
  23.      izgrádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od izgraditi: izgradnja naselja še ni končana; cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala / izgradnja industrije 2. publ. graditev: izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka / hotel je v izgradnji se gradi / izgradnja demokratičnih odnosov; socialistična izgradnja vasi ♪
  24.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  25.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA