Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

celokupen (2)

1.      celokúpen  -pna -o prid. (ū) publ. celoten, ves: celokupni dohodki; boril se je celokupen narod; celokupno gibanje je imelo agrarni značaj ♪
2.      celo...  ali célo... prvi del zloženk (ẹ̄) nanašajoč se na cel: celodneven, celokupen, celorob, celotonski; celozemljak ♪