Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
cal (2040)
- call girl [kôl gêrl] ž neskl., mn. tudi call girls (ȏ-é) zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv, dekle na poziv: bila je call girl velikih industrialcev ♪
- calvádos in calvadós -a [ka-] m (ȃ; ọ̑) francoska žgana pijača iz jabolk: steklenica calvadosa ♪
- calypso -a [kalíp-] m (ȋ) družabni ples v dvodobnem taktu, po izvoru s Karibskih otokov: plesati calypso // skladba za ta ples: zaigrali so calypso ♪
- čalaren ipd. gl. čelaren ipd. ♪
- brenčálo -a s (á) električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje brenčeč glas: signal z brenčalom ♪
- cucálo -a s (á) redko duda, cucelj ♪
- cvrčálen -lna -o prid. (ȃ) zool., navadno v zvezi cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka ♪
- cvrčálo -a s (á) zool. organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka: raziskovati cvrčala murnov ♪
- čenčálast -a -o prid. (á) slabš. čenčast: čenčalaste babnice / sit sem že njihovega čenčalastega klepetanja ♪
- hacálo -a s (á) ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved! ♪
- hreščálo -a s (á) električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje hreščeč glas ♪
- izločálka -e ž (ȃ) zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih ♪
- izločálo -a s (á) nav. mn., biol. organ za izločanje organizmu nepotrebne ali škodljive snovi: izločala in prebavila ♪
- klečálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kleči: vrsta klečalcev ♪
- klečálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) nizki klopi podobna priprava z oporo za roke, ki se uporablja za klečanje: poklekniti na klečalnik / na klečalniku je bila odprta knjiga ♪
- klečálo -a s (á) star. klečalnik: poklekniti na klečalo ♪
- klicálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kliče: klicalec je zahteval k telefonu urednika; spoznati klicalca po glasu ♪
- klicálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. vzkličen: klicalni in vprašalni stavki ♪
- krepčálen -lna -o prid. (ȃ) redko krepčilen: krepčalna hrana / krepčalno spanje ♪
- lučálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) metalec: dober lučalec kamna zadene cilj ♪
- lučálen -lna -o prid. (ȃ) metalen: lučalne naprave; uporabljati kamne kot lučalno orožje ♪
- lučálnica -e ž (ȃ) 1. tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica: lučalnice so pritrjene v listih 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja, goreče smole ♪
- lučálo -a s (á) v starem in srednjem veku orožje, ki se meče, ali priprava, s katero se meče: kopje in druga lučala ◊ tekst. del statev, ki meče čolniček skozi zev ♪
- mehčálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) mehčalo: tej umetni snovi dodajo mehčalce / mehčalec za vodo ♪
- mehčálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mehčanje: mehčalni postopek / mehčalno sredstvo ◊ fot. mehčalni objektiv objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226