Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

cal (1.926-1.950)


  1.      zasvírati  -am dov. (ȋ) zastar. zaigrati (na glasbilo): godci zasvirajo / zasvirati pesem / zasvirati na piščalko ♪
  2.      zasviščáti  -ím dov. (á í) dati ostre, sikajoče glasove: suha trava je zasviščala pod nogami // hitro se premakniti po zraku in pri tem dati take glasove: mine so zasviščale // s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se slišijo taki glasovi: zasviščati z bičem ♪
  3.      zaščíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitna krema za roke; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje ♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; jur. zaščitni znak znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; voj. zaščitni ogenj zaščítno prisl.: zaščitno cepiti ♪
  4.      zatacáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. počasi, okorno iti, stopiti: zatacati k oknu; zatacal je kakor medved ♪
  5.      zatégadélj  prisl. (ẹ̑-ẹ̄) star. zato: pomagal mu je zategadelj, ker je čutil naklonjenost do brezdomcev / poklical jo je zategadelj, da bi jo posvaril / v vezniški rabi bral je le posamezne pesmi, zategadelj ni imel celovite predstave o pesnikovem delu ♪
  6.      zatéti  -tnèm dov., zatél; nam. zatét in zatèt (ẹ́ ȅ) star. 1. dobiti, ujeti: zateti sovražnega vojaka; ko ga zatnem, ga bom kaznoval / zateti ribo, zajca / zateti koga pri kraji zalotiti, zasačiti 2. dobiti, najti: zatel ga je v pogovoru s sosedo / zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril naletel nanjo, jo srečal 3. dobiti, presenetiti: mrak, noč zatne popotnika / sredi dela ga je zatela smrt je umrl ● star. zatela ga je nesreča doletela; star. med branjem ga je zatel spanec je zaspal ♪
  7.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  8.      zatiščáti  -ím dov. (á í) s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje: novi čevlji so jo zatiščali / mleko jo je zatiščalo v prsih / brezoseb. zatiščalo ga je v prsih, želodcu ♪
  9.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  10.      zatórej  prid. neskl. (ọ̑) nar. toliko močen, sposoben: fant ni bil zatorej, da bi vzdignil tako breme; zatorej si pa že, da ga boš prepričala // tako dober: zatorej pšenice ni daleč naokoli zatórej prisl. toliko, tako: odšel bo, ko bo zatorej okreval, da ne bo potreboval pomoči ♪
  11.      zatracáti  -ám dov. (á ȃ) nar. dolenjsko zabičati: zatracal mu je, da mora takoj domov ♪
  12.      zatrdílo  -a s (í) 1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala; ni verjel njegovim zatrdilom; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali ∙ redko ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila; redko v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev 2. zatrditev: šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel ♪
  13.      zatrjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zatrjevati: njegovo zatrjevanje jih je prepričalo; po zatrjevanju navzočih je bilo tako; zatrjevanje in zanikovanje ♪
  14.      zaúpnik  -a m (ȗ) 1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik 2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev ♪
  15.      zaušésen  -sna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih ♪
  16.      zavaroválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo: zavarovalec in zavarovatelj 2. redko zavarovatelj: zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino ♪
  17.      zavaroválnica  -e ž (ȃ) organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja: zavarovalnica mu je izplačala odškodnino; dajatve, storitve zavarovalnice / splošna zavarovalnica; zavarovalnica za življenjska zavarovanja ♪
  18.      zavarovánec  tudi zavárovanec -nca m (á; á) oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino; dolžnosti, pravice zavarovancev // kdor je socialno zavarovan: zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine / invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec; zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja ♦ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca ♪
  19.      zavečáti  -ím dov., zavéči; zavéčal (á í) nar. 1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal 2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči ♪
  20.      zavéza  -e ž (ẹ̑) 1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze; spoštovati, sprejeti zavezo; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe; zaveza tradicije, vere // dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo; pismena, ustna zaveza // razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom; zaveza med ljudmi 2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza 3. zastar. zveza: skleniti vojaško zavezo; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje // zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila 4. zastar. vez, vrvica: odvezati, zategniti zavezo; zaveze pri oblačilu ◊ rel. nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; sveto pismo nove, stare zaveze; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva ♪
  21.      zavéznik  -a m (ẹ̑) 1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni // nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki 2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske ♪
  22.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  23.      zavihováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave ♪
  24.      zavlačevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zavlačevati: zavlačevanje pogajanj / zavlačevanje odhoda / razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja hitro, takoj ♪
  25.      zavléči  -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi zavléči se 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno ♪

   1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA