Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bul (201-225)


  1.      mokrína  -e ž (í) redko 1. tekočina: iz bulic se izceja mokrina 2. vlaga, mokrota: mokrina zidu; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina ◊ geogr. mokroten, močviren svet ♪
  2.      mokríti  -ím nedov., mokrèn (ȋ í) 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu // izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla ♪
  3.      montíranje  -a s (ȋ) glagolnik od montirati: montiranje stroja; pri montiranju luči se je poškodoval / tovarna se ukvarja tudi z montiranjem avtomobilov / dramaturški problemi pri montiranju filma / montiranje eksotičnih oseb v domačo fabulo ♪
  4.      môrski 1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi ● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata môrsko prisl.: morsko modra barva; morsko modra ovratnica ♪
  5.      možína  -e ž (í) bot. bodeča rastlina z drobnimi cveti v glavičastih kobulih, Eryngium: alpska, poljska možina ♪
  6.      mračíca  in mráčica -e ž (í; ȃ) bot. rastlina z modrimi cveti v glavicah, Globularia: navadna, srčastolistna mračica ♪
  7.      mráčnica  -e ž (ȃ) bot. rastlina z modrini cveti v glavicah, Globularia ♪
  8.      mréžast  -a -o prid. (ẹ́) 1. po obliki podoben mreži: poslikati z mrežastimi vzorci; mrežasta senca; mrežasta vrata pokopališča / mrežaste nogavice nogavice, pri katerih je pleteni vzorec podoben mreži; mrežasta tkanina zelo redka tkanina 2. ki je iz mreže: mrežast zaboj; mrežasta ograja; mrežasto cedilo / redko mrežast papir kariran papir ◊ arhit. mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; grad. mrežasta konstrukcija konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; tekst. mrežasti papir papir z natisnjeno mrežo za risanje vezave; mrežasta vezava vezava, ki daje tkanini mreži podoben vzorec; tisk. mrežasti bakrotisk bakrotisk, pri katerem nastanejo poltoni; vrtn. mrežasta perunika perunika, ki ima čebulico z mrežastimi luskolisti; zool. mrežasto oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino; sestavljeno oko mréžasto prisl.: s številnimi rekami mrežasto prepreženo kopno; mrežasto razporejene gube ♦ bot. mrežasto žilnati list list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil; zool. mrežasto žilnata krila krila, pri katerih so žile mrežasto razporejene ♪
  9.      muškatélec  -lca m (ẹ̑) trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem; muškat: občutljivost muškatelca za plesen // vino iz grozdja te trte: steklenica muškatelca; muškatelec in rebula ♪
  10.      nabúhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (ú) 1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli; nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki // redko zabuhel: od vodenice je ves nabuhel; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca 2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog; njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti ♪
  11.      nájlonka  -e ž (ȃ) 1. nav. mn., pog. najlon nogavica: obula si je najlonke; par najlonk 2. žarg., alp. najlonska plezalna vrv: zvil je najlonko in jo spravil v nahrbtnik ♪
  12.      nakladáč  -a m (á) 1. delavec, ki naklada: pristaniški nakladač 2. grad. nakladalnik: kupiti nov nakladač; nakladači in buldožerji ♪
  13.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  14.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  15.      nasekljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. s sekljanjem narediti (zelo) majhne, drobne dele: nasekljati čebulo, česen / nasekljati peteršilj za juho 2. nav. ekspr. s sekljanjem delati majhne zareze, zarezice: nasekljati površje palice ♪
  16.      natikáč  -a m (á) nav. mn. obuvalo brez zadnjega zgornjega dela: preobul se je v natikače; leseni, plastični natikači ◊ lov. starejši srnjak z velikima rogovoma brez odrastkov, ki rad napada ♪
  17.      nèbolèč  -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) ki ni boleč: neboleč udarec; neboleča bula / rešiti zadevo na neboleč način ♦ med. neboleče bezgavke nèboléče prisl.: neboleče izdreti zob ♪
  18.      negodè  -éta m (ȅ ẹ́) 1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: tak negode mi ne bo ugovarjal / kot psovka ne bulji vame, ti negode 2. star. ničvreden, malovreden človek: vedeli so, da je pretepač in negode ♪
  19.      nèpreglédan  -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni pregledan: na mizi so ležali nepregledani časopisi / v ambulanti je bilo še precej nepregledanih bolnikov / tehnično nepregledano vozilo ♪
  20.      nevéstica  -e ž (ẹ́) ekspr. manjšalnica od nevesta: pokazal nam je svojo nevestico ◊ vrtn. zimzelena sobna rastlina popenjavka z voskastimi belimi cveti v kobulih, Stephanotis floribunda ♪
  21.      nogavíčka  -e ž (í) manjšalnica od nogavica: deklica je obula rdeče nogavičke ♪
  22.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪
  23.      nújen  -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga ◊ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; jur. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo nújno prisl.: nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš ♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše ♪
  24.      obráten 2 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrat ali obratovanje: obratni prostori / obratni čas / obratni stroški; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; obratni knjigovodja, zdravnik; obratna ambulanta ♦ ekon. obratni kapital kapital, potreben za obratovanje; obratni kredit kredit za nakup obratnih sredstev; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; fin. obratna proračunska glavnica glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki ♪
  25.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA