Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

brezpriziven (1)


  1.      brezprizíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ne dopušča priziva, ugovora: odgovor je bil resen in brezpriziven; avtonomna in brezprizivna družbena oblast / brezpriziven, dogmatičen razsodnik brezprizívno prisl.: sodba je dokončno in brezprizivno rešila spor ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA