Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

brest (26-50)


  1.      čezméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki presega določeno, običajno mero: čezmerne obresti; čezmerna proizvodnja; čezmerno izkoriščanje gozdov ♦ biol. čezmerno razmnoževanje razmnoževanje, ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje 2. ki je, nastopa v preveliki meri: čezmerna radovednost; utrujen od čezmernega dela; čezmerno sončenje je škodljivo; posledice čezmernega uživanja alkohola čezmérno prisl.: čezmerno popivati; čezmerno je zaposlen ♪
  2.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  3.      dajánje  tudi dájanje -a s (ȃ; á) glagolnik od dajati: dajanje denarja; brezobrestno dajanje posojil / dajanje krvi / dajanje injekcij; dajanje prve pomoči / dajanje zemlje v zakup / dajanje pripomb in kritik je zaželeno ♪
  4.      diskónt  -a m (ọ̑) fin. obresti, ki se odbijejo pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične: zvišati diskont // nakup nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti: diskont menice ♪
  5.      diskónten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na diskont: povišati diskontno mero / diskontni kredit kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo; diskontna denarna politika državno določanje obrestne mere, po kateri banka odkupuje menice ♪
  6.      dólg  -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove // kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja ● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti ◊ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge ♪
  7.      dolgopecljàt  -áta -o [u̯g] prid. (ȁ ā) ki ima dolg pecelj: dolgopecljati listi, plodovi / dolgopecljat cvet ♦ bot. dolgopecljati brest brest, s plodovi na dolgih pecljih, Ulmus laevis ♪
  8.      donášati  -am nedov. (ȃ) raba peša 1. dajati, prinašati korist: gostilna mu veliko donaša; služba mu ne donaša dovolj / glavnica mu donaša lepe obresti; trgovina donaša največ dobička 2. prinašati, nositi: čebele donašajo cvetni prah; donašati hrano, vodo; iz mesta mu donaša knjige; pren. življenje mu donaša skrbi ♪
  9.      eskónt  -a m (ọ̑) fin. obresti, ki se odbijejo pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične: zvišati eskont // nakup nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti: eskont menice ♪
  10.      eskónten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na eskont: eskontne obresti / eskontna banka / eskontni kredit kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo ♪
  11.      fíksen  -sna -o prid. (ȋ) 1. trdno določen, nespremenljiv: fiksen znesek; datum odhoda še ni fiksen; fiksne obresti / ima fiksno plačo stalno / fiksna cena 2. ki je na stalno določenem mestu, nepremičen: fiksen žerjav; fiksna stena 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da bo umrl; bolehati za fiksno idejo; pren. industrializacija za nas ni fiksna ideja ◊ ekon. fiksni kapital kapital, ki prenaša svojo vrednost na proizvod postopoma ♪
  12.      fundírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti temelj čemu: stolpnico so dobro fundirali; fundirati s hrastovimi piloti; pren. filozofsko fundirati prepričanje 2. knjiž. dati materialna sredstva za ustanovitev, vzdrževanje kake ustanove, podpreti: z znatno vsoto je fundiral umetnostno galerijo fundíran -a -o: materialno dobro, slabo fundirane znanstvene ustanove; racionalno fundirana fantazija ♦ fin. fundiran dolg dolg, za katerega so zagotovljena sredstva za plačilo obresti in odplačevanje dolga ♪
  13.      glávnica 1 -e ž (ȃ) 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti 2. ekon. čisto premoženje gospodarske organizacije; skladi: osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; osnovna glavnica brez rezervnih skladov in dobička; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi ◊ fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu ♪
  14.      glávničen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glavnica1: glavnični delež; glavnične obresti; glavnična terjatev / glavnična investicija / glavnični dolg dolg brez obresti in stroškov ♪
  15.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  16.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
  17.      hranílen 1 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na delovanje hranilnice: hranilni promet; hranilno poslovanje / hranilna vloga prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja / hranilna knjižica knjižica, v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti ♪
  18.      interès  tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid ♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa ● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo ♪
  19.      interkaláren  -rna -o prid. (ȃ) fin., navadno v zvezi interkalarne obresti obresti investicijskega posojila od začetka uporabe posojila do pogodbeno dogovorjenega začetka obratovanja investicijskega objekta: oprostitev plačevanja interkalarnih obresti ◊ bot. interkalarna rast rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih, vmesna rast ♪
  20.      izposodíti  in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ȋ ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti ∙ evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti ♪
  21.      izračúnanje  -a s (ȃ) glagolnik od izračunati: izračunanje cene, obresti / izračunanje ploščine, prostornine ♪
  22.      izračúnati  -am tudi zračúnati -am dov. (ȗ) 1. z računanjem ugotoviti, določiti: izračunati hitrost vožnje; izračunati obresti; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom // redko ugotoviti, določiti sploh: izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg 2. končati računsko operacijo: dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal ◊ geom. izračunati ploščino trikotnika; mat. izračunati enačbo izračúnan tudi zračúnan -a -o: izračunani stroški; izračunana višina ♪
  23.      izračunávanje  -a s (ȃ) glagolnik od izračunavati: izračunavanje dohodka, obresti / izračunavanje prostornine ♪
  24.      izračunávati  -am tudi zračunávati -am nedov. (ȃ) z računanjem ugotavljati, določati: izračunavati cene, davke, obresti; izračunavati in napovedovati lunine mrke ♪
  25.      izžémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izžemati sok iz limon; izžemati vodo iz perila // s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine: izžemati limono; izžemati mokro obleko 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku ga izžema / nekatere rastline izžemajo zemljo / kmete so izžemali hudi davki 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa: sinovi so izžemali iz njega denar; oderuh izžema iz ljudi velike obresti // izrabljati, izkoriščati: graščak je izžemal podložnike izžéman -a -o: izžemano ljudstvo ♪

   1 26 51 76 101 126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA