Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bran (826-850)


  1.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  2.      uglasíti  -ím dov., uglásil (ȋ í) 1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem 2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem // narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča 3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno uglašèn -êna -o 1. deležnik od uglasiti: uglašen zbor; uglašena celota; uglašena igra orkestra; uglašeno violončelo; barvno uglašen 2. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: podobno uglašeni ljudje; na enotni barvni ton uglašena slika; na to temo je uglašeno vse posvetovanje; drugače uglašena razpoloženja ● ekspr. danes pa je oče nakratko uglašen je nerazpoložen, razdražljiv; ekspr. srce ima uglašeno na dobre strune je dober človek; prisl.: oba elementa se uglašeno prepletata ♪
  3.      uglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. naravnavati glasbilo na določeno tonsko višino: uglaševati violino; uglaševati po posluhu, s pripravo 2. ekspr. delati, da je kaj skladno, ubrano: uglaševati barve // delati, da je kaj skladno, enotno: uglaševati želje posameznikov s skupnimi 3. teh. nastavljati, naravnavati: uglaševati televizijski sprejemnik ◊ elektr. nastavljati nihajne kroge sprejemnika na frekvenco oddajnika ♪
  4.      ugléden  -dna -o prid., uglédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima ugled: ugleden človek; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic; ugledna služba // ekspr. izbran, boljši: ugledna črna obleka; želi uglednejšo sobo 2. ekspr. velik, precejšen: ponujajo jim ugledne vsote ♪
  5.      ugrézati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže pomikati se v navpični smeri navzdol: zemeljske plasti se ugrezajo; tla so se počasi ugrezala / grob se že ugreza 2. zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa voza so se ugrezala v zemljo; noge so se ugrezale v pesek; do kolen se ugrezati v sneg / zaradi tovora se je ladja ugrezala 3. pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol: pod njim se je blazina zelo ugrezala; tla so se ugrezala pod nogami 4. knjiž. pogrezati se: ugrezati se v spanje / ugrezati se v vedno večje stiske / ugrezati se v branje / ugrezati se v žalostne misli ugrezajóč se -a -e: stopal je počasi, ugrezajoč se v sneg ♪
  6.      ugrézniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol: zemeljske plasti so se ugreznile; zelo se ugrezniti; tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra / grob se je ugreznil 2. zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa so se ugreznila v zemljo; noge so se mu ugreznile v pesek / ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: pod njegovo težo se je žimnica ugreznila 4. knjiž. pogrezniti se: ugrezniti se v branje / ugreznila se je v žalostne misli; ugrezniti se vase ● sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo zelo ga je sram; ekspr. izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil nenadoma, nepričakovano ugrézel -zla -o zastar. udrt: visoko čelo z globoko ugrezlimi očmi ugréznjen -a -o: ugreznjena blazina; ugreznjena tla; ugreznjen v misli ♦ teh. vijak z ugreznjeno glavo ♪
  7.      ugríz  -a m (ȋ) 1. glagolnik od ugrizniti: začutila je ugriz v nogo; žival se z ugrizom brani; kačji, mišji ugriz; ugriz steklega psa; rana od ugriza 2. rana, poškodba, povzročena z zasaditvijo zob v kaj in njihovega stiska: globok, nevaren ugriz; ugrizi in modrice / redko ugriz bolhe pik // sled, odtis zob: na roki je še viden ugriz zob ◊ vet. škarjasti ugriz ugriz škarjastega zobovja ♪
  8.      uigráti  -ám dov. (á ȃ) narediti, povzročiti, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningi uigrati ekipo; orkester se je uigral šele proti koncu sporeda uigráti se 1. z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje: violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati 2. izpopolniti se v igranju: na začetku igra slabo, potem se uigra uigrán -a -o: uigran ansambel; igralci so uigrani ♦ šport. dobro uigrane napadalke ♪
  9.      uigrávati  -am nedov. (ȃ) delati, povzročati, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningom uigravati ekipo; orkester se že uigrava uigrávati se 1. z vajami, igranjem pripravljati se, razgibavati se za igranje: nogometaši se pred tekmo uigravajo 2. izpopolnjevati se v igranju: na začetku je igral slabo, potem se je uigraval ♪
  10.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  11.      umiríti  -ím dov., umíril (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali umírjen -a -o 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno ♪
  12.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  13.      upéti se  upôjem se dov., upój se upójte se tudi upôj se upôjte se; upél se (ẹ́ ó) 1. z vajami, petjem pripraviti si, razgibati si ustrezne organe pred petjem: pevci so se pred nastopom upeli / po prvi pesmi so se upeli so začeli ubrano peti / čeprav je bilo še zgodaj, se je divji petelin že upel 2. izpopolniti se v petju: mladi pevec se je že upel // s petjem postati skladna, ubrana celota: pevski zbor se je v štirih letih delovanja dobro, lepo upel ♪
  14.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  15.      uplésati se  in uplesáti se upléšem se dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom: uplesati se pred nastopom 2. izpopolniti se v plesanju: plesalec se je do konca sezone dobro uplesal // s plesanjem postati skladna, ubrana celota: mlada folklorna skupina se še ni uplesala ♪
  16.      uporábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim // delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali / ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila // delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti // z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo ● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica ♪
  17.      úrjenje  -a s (ū) glagolnik od uriti: urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina ♪
  18.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
  19.      usoglasíti  -ím in usoglásiti -im dov., usoglásil (ȋ í; á) knjiž. narediti, da je kaj skladno, ubrano: usoglasiti vsebino in obliko ♪
  20.      usoglášati  -am nedov. (á) knjiž. delati, da je kaj skladno, ubrano: usoglašati vsebino in obliko ♪
  21.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  22.      utrdíti  -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ȋ í; ȋ ŕ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili ● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila ◊ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi utrdíti se, in utrdíti se in utŕditi se voj. namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje ♪
  23.      uzánca  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. jur. ustaljen običaj, navada v poslovanju: držati se uzanc; poslovati po uzancah; mednarodne uzance / bančne, blagovne, trgovske, turistične uzance / poslovne uzance // zbrani in sistematizirani zapisi takih običajev, navad: izdati, objaviti uzance; zbornik uzanc / posebne za posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezno vrsto blaga, splošne uzance za vse gospodarske dejavnosti 2. knjiž. ustaljene navade, pravila kake dejavnosti: poklicne uzance / ta pisatelj zavestno krši pisateljske uzance ♪
  24.      vábljenec  -nca m (á) kdor je kam vabljen: vabljenci so že zbrani; vabljenci na srečanje, svatbo ♪
  25.      váljati  -am nedov., tudi valjájte; tudi valjála (á) 1. s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj a) tanko, tanjše: valjati testo / valjati jeklo, pločevino / valjati v plošče, trakove b) bolj ravno: valjati zemljo; branati in valjati c) bolj trdno, sprijeto: težki valjarji valjajo cestišče / valjati blago, sukno 2. premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: valjal ga je po travi, da je bil ves zelen; valjati svinčnik po mizi, v roki / valjati grižljaj po ustih, v ustih / ekspr. otrok ves dan valja igrače po rokah se igra z njimi 3. s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega: valjati glino v roki / valjati svaljke iz testa 4. obračati v kakem živilu, da se to prime površine: valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah 5. vulg. imeti spolni odnos, spolne odnose: mnogi so jo že valjali váljati se 1. premikati se po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: okoli ognjišča se valjajo mačice; valjati se po blatu, v prahu / po ovsu so se valjali divji prašiči / samo valja se po postelji, spati pa ne more; valjati se od bolečin, smeha 2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se kje nepospravljen, neurejen: časopisi se valjajo po policah; obleka se valja po stolih / po vseh kotih se valjajo kovanci 3. slabš. biti, zadrževati se kje brez dela: naj pridejo delat k nam, namesto da se valjajo po pisarnah; cele popoldneve se valja po plaži / vse življenje se valja po mehkih blazinah ● ekspr. valjati se v grehu nemoralno živeti; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ◊ navt. ladja se valja se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; se opoteka váljan -a -o: valjana jeklena pločevina; valjana polst ♦ teh. valjani profili ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA