Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
bolj (831-855)
- navaríti -ím dov., naváril (ȋ í) metal. z varjenjem nanesti plast kovine z namenom, da se nadomesti obrabljena površina ali izboljšajo njene lastnosti ♪
- navdahníti in navdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. povzročiti, vzbuditi v kom kaj: ta misel ga je navdahnila s skrbjo; obljube so ga navdahnile z upanjem / navdahniti komu misel, pogum dati 2. knjiž. dati navdih; navdihniti: njegove najboljše pesmi je navdahnila narava; pesnik se je navdahnil pri Danteju navdáhnjen -a -o 1. deležnik od navdahniti: navdahnjen z upanjem 2. ekspr. usmerjen, naravnan: umetniško navdahnjeni ljudje / lirsko navdahnjeni pesniki 3. nadahnjen: rožnato navdahnjen cvet ♪
- navdíh -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
- navêsti -vêdem dov., navêdel in navédel navêdla, stil. navèl navêla (é) 1. povedati, napisati kaj, navadno z določenim namenom: navesti imena, naslove; navesti v prijavi zahtevane podatke; v članku ni navedel vseh virov / navesti priče / navesti kaj v ilustracijo, za ilustracijo; navesti kot primer // dobesedno povedati, napisati tuje besedilo: navesti Prešernove verze / dobesedno navesti 2. knjiž. privesti, usmeriti: to ga je navedlo, da je začel gledati na stvari bolj kritično / dogodki v zadnjih dneh so ga navedli na misel, da je beg možen / navesti pogovor na umetnost usmeriti, obrniti // redko nagovoriti, napeljati: ona ga je navedla na umor navedèn -êna -o: navedeni podatki, viri; v nekaterih od navedenih dežel gojijo tudi tobak; pisar. zgoraj navedene priče ♪
- navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo
ga ljubi / ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore ● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga ♪
- navezováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči // delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico // alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo 4. publ., z glagolskim
samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva ♪
- navídez in na vídez prisl. (ȋ) izraža omejitev na navideznost, zunanjost: navidez verjame; on je navidez bolj odločen kakor v resnici; navidez prijateljski; navidez ima prav / v povedni rabi vse to njeno veselje je le navidez ♪
- navpíčen -čna -o prid. (ȋ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode: navpičen prerez, rov; navpična črta, os, ravnina, stena; navpična lega, smer / rastline potrebujejo čimbolj navpično svetlobo; ekspr. bila je silna vročina in navpično sonce ♦ aer. letalo za navpični vzlet; fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; meteor. navpični temperaturni gradient sprememba temperature zraka v navpični smeri, navadno na 100 m; navpično gibanje zraka 2. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: navpično povezovanje organizacij navpíčno prislov od navpičen: navpično stati // izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode: navpično se spuščati, štrleti / plamen je švignil navpično; sam.: besedo napišite pod navpično sedem ♪
- nazadnjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na nazadnjake: ima nazadnjaške nazore o vzgoji; nazadnjaške ideje; nazadnjaška miselnost / nazadnjaška stranka / boj med naprednimi in nazadnjaškimi silami ♦ biol. nazadnjaški razvoj razvoj, pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih ♪
- nazóren -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami ♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo 2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje nazórno prisl.: nazorno govoriti o čem; razstava nazorno kaže rast tovarne; nazorno si predstavljati stvari; nazorno izražene misli ♪
- nedólžen -žna -o [u̯ž] prid., nedólžnejši (ọ̑) 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav. ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke ∙ ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno
lahko nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen ♪
- nèdvómen -mna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz; nedvomni znaki bolezni; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne nèdvómno 1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati 2. publ. gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb ♪
- négo in nego vez. (ẹ̑) 1. star. kakor a) med členi v stavku, navadno s primernikom: noče biti slabši nego drugi; bolj mrtev nego živ b) v primerjalnih odvisnih stavkih: ni povedal manj, nego smo pričakovali c) z nikalnico, v zvezi z drug, drugače: nihče drug nego ti / ne bo šlo drugače, nego da se vdaš 2. zastar., v primerjalnih odvisnih stavkih razen: ni ga mogoče videti nego ponoči 3. zastar., v protivnem priredju ampak: zida hišo, toda ne v mestu, nego zunaj ♪
- negováti -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati dela za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb a) dojenčka: mati neguje otroke; dojenčka skrbno negujejo b) bolnika: negovati ranjence; negovala ga je v bolezni, med boleznijo / negovati stare in onemogle 2. opravljati dela, ki so potrebna za čistočo, zdravje, lepši videz telesa ali telesnega dela: negovati kožo, lase, nohte; vsak dan se skrbno neguje 3. opravljati dela za pospeševanje rasti ali povečanje pridelka: negovati sadno drevje; negovati gozd; rože skrbno neguje 4. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim z namenom doseči čimbolj popolno podobo: negovati svojo izgovarjavo; negovati pesniški jezik // krepiti, razvijati, utrjevati: negovati otrokove sposobnosti / negovati bratstvo in enotnost naših narodov negován -a -o: pravilno negovan gozd; imela je negovane nohte; skrbno negovan otrok ♪
- nèizbrán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni izbran: neizbrani kandidati; na natečaju neizbrane skladbe bodo vrnili avtorjem / evfem. ošteval ga je z najbolj neizbranimi besedami neprimernimi, nespodobnimi ♪
- nékaj nečésa zaim., nečému, nékaj, nečém, nečím (ẹ̄ ẹ̄) 1. izraža neznano ali namenoma neimenovano stvar, pojav: nekaj ga moti pri delu; počakaj, da ti nekaj povem; še nekaj sem hotel reči, pa se ne spomnim več; njuni usodi sta si v nečem podobni; ekspr. saj bi mu nekaj rekel, pa se ne izplača / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: to je čisto nekaj drugega; videl sem nekaj lepega; nekaj malega pojesti; udaril ga je z nečim trdim; elipt. iz njegovih besed zveni nekaj kakor užaljenost / nav. ekspr., z dodatnim pojasnilom: nekaj je, kar me vznemirja; lahko bi mu omenil nekaj, česar ga je danes sram; nekaj bi vas prosil: ali bi mi hoteli pokazati pot; elipt. še nekaj: kako je z očetom 2. neustalj. izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav; kaj: če ti nekaj ni všeč, se kar pritoži; pravi, da nečesa podobnega še ni videl ● ekspr. on pa je nekaj ima pomembno funkcijo; pog. on
je nekaj v sindikatu ima neko funkcijo; iron. razmere v tem podjetju so nekaj boljšega slabe, neurejene; ekspr. nekaj je na teh govoricah niso čisto neutemeljene; ekspr. to bi bilo nekaj zate bi ti ustrezalo, ugajalo; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; pog. ima nekaj s hrbtenico nima popolnoma zdrave hrbtenice; ekspr. dekle ima nekaj z njim ljubezensko razmerje; evfem. ptič je nekaj naredil se je otrebil; ekspr. ima se za nekaj boljšega za družbeno, družabno višje stoječo osebo; preg. boljše nekaj kakor nič; sam.: kaj je tisto nekaj, kar skrivaš ♪
- nékaj prisl. (ẹ̄) 1. izraža nedoločeno manjše število, količino, mero: nekaj dni me ne bo v službo; ima še nekaj dolga; nekaj domačinom so preskrbeli delo; poznam ga nekaj nad tri leta; elipt. nekaj pred prazniki; vsakih nekaj korakov se je ozrla; pred nekaj dnevi sem ga srečal; prodam hišo z nekaj zemlje / nekaj stokrat // izraža nedoločeno manjšo stopnjo: izdelki te tovarne so zdaj nekaj boljši; mož je bil tudi nekaj filozofa / naši se nekaj obotavljajo; nekaj se spozna na to / poslopje je nekaj zidano, nekaj iz lesa; užaljen je nekaj zato, ker ni res, najbolj pa, ker mu ne verjamejo 2. ekspr. izraža nedoločeno omejitev povedanega: nekaj pa že razumem; kar nekaj potrti so videti 3. ekspr. izraža veliko mero, stopnjo: ti pa nekaj rad sprašuješ / njegova beseda nekaj zaleže ● ekspr. ta pa da nekaj na obleko posveča veliko pozornost in skrb
oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. zadnje čase se nekaj drži (name) je jezen, užaljen; stalo bo sto dinarjev, nekaj več ali manj približno ♪
- nekatéri tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) 1. mn. izraža manjše število a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno 2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku
♪
- nekóliko prisl. (ọ̄) 1. izraža nedoločeno manjše število, količino, mero: spregovoril je nekoliko besed; v okolici je nekoliko vinogradov; hiši stojita nekoliko narazen; nekoliko pred polnočjo / čez nekoliko časa; pred nekoliko leti; posvetoval se je z nekoliko možmi 2. izraža nedoločeno manjšo stopnjo: zdaj je še nekoliko razburjen / ekspr. v njem je tudi nekoliko filozofa / izdelke so nekoliko izboljšali; moral bo nekoliko popustiti 3. ekspr. izraža nedoločeno omejitev povedanega: izid je še nekoliko negotov; priden je, samo nekoliko neroden je še / nekoliko hitrejši sem pa že od tebe ♪
- nèkrónan -a -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni bil kronan: kronani in nekronani vladar ∙ ekspr. biti nekronani kralj pariške opere najboljši, najpomembnejši pevec, dirigent ♪
- nèlagóden tudi nèlágoden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-á) 1. ki ni lagoden: okorne, nelagodne kretnje / njegovo življenje je bolj nelagodno kot lagodno 2. knjiž. neprijeten, neugoden: imeti nelagoden občutek pri čem / tesnoben, nelagoden mir; nelagodno razpoloženje nèlagódno tudi nèlágodno prisl.: nelagodno se počutiti ♪
- nemár tudi némar -a m (ȃ; ẹ̑) knjiž., redko ravnodušnost, brezbrižnost: očitati komu nemar za domači jezik / vse bolj je padal v nemar in apatijo; prim. vnemar, znemar ♪
- nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ȋ) 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči ∙ ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen 3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren // ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde // ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje nemírno prisl.: srce mu nemirno bije;
nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati ♪
- nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko ● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji nèmogóče 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost a)
uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti 3. v medmetni rabi izraža a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega ♪
- nènaklónjen -a -o prid. (ȅ-ọ́) navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ni naklonjen: čutili so, da jim je nenaklonjen / komisija je postajala tej zamisli vedno bolj nenaklonjena / evfem. ni mogel skriti svojega nenaklonjenega odnosa do njega sovražnega ∙ publ. vreme je bilo tekmovalcem nenaklonjeno med tekmovanjem vreme ni bilo ugodno ♪
706 731 756 781 806 831 856 881 906 931