Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bolj (251-275)


  1.      dŕzen  -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)? 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih dŕzno prisl.: drzno gledati; drzno izveden napad; klobuček nosi drzno postrani; preveč drzno so se obnašali dŕzni -a -o sam.: drznemu je vse mogoče ♪
  2.      držáti  -ím nedov. (á í) 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju / le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu: a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega b) mati je držala otroke v prostem času doma c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo / držati blago na zalogi 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti / držati pod kontrolo kontrolirati 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane ● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo ◊ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad držáti se 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona // biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži // premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije // ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno // telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo // pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala // pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani ● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho ♪
  3.      državoslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za državoslovje: bil je najboljši državoslovec svoje dobe ♪
  4.      duhán 2 -a m (ȃ) v orientalskem okolju, nekdaj manjša gostilna: v duhanih so bili neredi vse bolj pogosti ♪
  5.      duhomóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: igrali so neko nadvse duhomorno dramo; duhomorna enoličnost; kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo / vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem ♪
  6.      duhovít  -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
  7.      dúpleks  -a m (ȗ) 1. muz. petje ali igranje, posneto tako, da se sliši podvojen glas istega pevca ali instrumenta: peti, posneti popevko v dupleksu 2. ptt telegrafiranje, ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh: telegrafirati v dupleksu; neskl. pril.: dupleks telegrafija ♦ papir. dupleks karton karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi ♪
  8.      dúr  -a m (ȗ) 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu ♪
  9.      dušík  -a m (ȋ) kem. v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N: pridobivanje dušika iz zraka; utekočinjen dušik ♦ agr. apneni dušik ♪
  10.      dušljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek / moriti z dušljivimi plini 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo ♪
  11.      dvígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
  12.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  13.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  14.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-ȃ) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica ♪
  15.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  16.      ekonomízem  -zma m (ȋ) podrejanje vsega človekovega udejstvovanja ekonomski koristi: miselnost kvarnega ekonomizma ♦ zgod. gibanje v socialnodemokratskih strankah konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki zahteva samo izboljšanje ekonomskega položaja delavcev ♪
  17.      ekonómski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ekonomiko, gospodarski: ekonomski napredek; ekonomski odnosi, pogoji; ekonomski položaj; ekonomski razvoj države; splošna ekonomska kriza; ekonomska pomoč nerazvitim državam; vzrok ekonomske zaostalosti / ekonomska dejavnost, rast; ekonomsko tržno tekmovanje / publ. ekonomski instrument gospodarski ukrep za dosego določenega cilja; ekonomski pritisk, ukrep; ekonomska blokada, ekspanzija / ekonomski emigranti / publ. ekonomska računica račun, izračun / Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja 2. nanašajoč se na ekonomiste ali ekonomijo: ekonomska teorija; slovar novejše ekonomske terminologije; ekonomska znanost / ekonomska fakulteta / ekonomski svetnik, tehnik 3. nanašajoč se na ekonomičnost: ekonomska poraba sredstev / ekonomska utemeljitev dela ◊ ekon. ekonomski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški kriti z ustreznimi dohodki; ekonomska cena cena, ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; ekonomska demokracija demokracija, v kateri so proizvajalna sredstva in gospodarjenje z njimi prenesena na neposredne proizvajalce; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; teh. ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši ekonómsko prisl.: ekonomsko utemeljen izvoz; ekonomsko močno podjetje ♪
  18.      eksisténčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata ♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstva eksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek ♪
  19.      ekspeditíven  -vna -o prid. (ȋ) sposoben hitro, spretno opraviti kaj: zelo je ekspeditiven; ekspeditivna uprava / ekspeditivno poslovanje ekspeditívno prisl.: vprašanje učbenikov bi bilo treba reševati bolj ekspeditivno ♪
  20.      ekspozícija  -e ž (í) 1. knjiž., redko postavitev na ogled, razstava: po tečaju so priredili ekspozicijo najboljših izdelkov 2. knjiž. načrt, ogrodje (za kako delo): sestaviti ekspozicijo za razpravo; ekspozicija tega dela je preprosta in dokumentirana 3. lit. uvodni del literarnega dela, ki nakazuje okoliščine, iz katerih dejanje nastaja, zasnova: obsežna ekspozicija; ekspozicija drame, romana 4. fot. dopustitev učinkovanja svetlobe na film pri fotografiranju ali filmanju, osvetlitev: določiti ekspozicijo; kratka ekspozicija 5. geogr. položaj, izpostavljenost zemljišča glede na sonce, veter, padavine: prisojna ekspozicija ♪
  21.      ekspozicíjski  in ekspozícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na ekspozicija 3: najbolje je igrala ekspozicijski del svoje vloge; ekspozicijski prizor ♪
  22.      ekstrém  -a m (ẹ̑) 1. ekstremno stališče, stanje ali pojav; skrajnost, pretiranost: izogibati se ekstremov; preprečevati, stopnjevati ekstreme; pri pospeševanju industrializacije je prišlo do raznih ekstremov; pasti v nasprotni ekstrem / ekstremi plime najbolj skrajne stopnje ∙ iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; ekspr. padati iz ekstrema v ekstrem pretiravati zdaj v eno, zdaj v drugo smer 2. mat. največja ali najmanjša vrednost količine: določiti ekstrem kvadratne funkcije ♪
  23.      ekstrémen  -mna -o prid., ekstrémnejši (ẹ̑) 1. zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran: ekstremne ideje; ekstremna politika; najbolj ekstremno glasbeno delo v zadnjem času / ekstremni temperament; ekstremna smer v stranki; ekstremno stališče / ekstremen človek / ekstremni ukrep; ekstremna kazen pretirano ostra, najvišja // alp. nanašajoč se na plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev: ekstremni alpinist; ekstremni plezalni poizkusi v Alpah; ekstremna alpinistika 2. mat. največji ali najmanjši: ekstremna vrednost količine ekstrémno prisl.: ekstremno težka plezalna smer ♪
  24.      elongácija  -e ž (á) astr. s kotnimi merami izražena navidezna oddaljenost planeta od Sonca: v največji elongaciji je vidnost Večernice najboljša / vzhodna elongacija položaj planeta vzhodno od Sonca; zahodna elongacija položaj planeta zahodno od Sonca // fiz. odmik, odklon točke od ravnotežne lege ♪
  25.      emendácija  -e ž (á) lit. izboljšava, poprava nejasnega ali pokvarjenega dela besedila: poskusov emendacij je veliko, vendar nobena rešitev ni zadovoljiva ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA