Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bol (5.546-5.570)


  1.      zanášanje  -a s (ȃ) glagolnik od zanašati: zanašanje prahu v vse špranje / izravnavati zanašanje vozila z volanom; zanašanje bombe pri padanju / zanašanje novih idej med ljudi / strah pred zanašanjem in širjenjem bolezni / zanašanje na druge; lahkomiselno, ekspr. slepo zanašanje na kaj ♪
  2.      zanášati  -am nedov. (ȃ) 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša zanášati se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke ♪
  3.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  4.      zanêsti  -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš zanesèn tudi zanešèn -êna -o 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih ♪
  5.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
  6.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  7.      zanóhtati se  -am se dov. (ọ̑) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pojavitev skeleče bolečine za nohti, v prstih zaradi mraza: bilo je tako mraz, da se mu je zanohtalo ♪
  8.      zaobljubíti se  in zaobljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev ♪
  9.      zaokroglíti  -ím in zaokrógliti -im dov., zaokróglil (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti (bolj) okroglo: zaokrogliti izdelek zaokroglíti se, in zaokrógliti se postati (bolj) okrogel: kamni se zaokroglijo / ekspr. z leti se je zaokroglil zaokrogljèn -êna -o in zaokrógljen -a -o: zaokrogljena postava ♪
  10.      zaostájati  -am nedov. (ā) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo; zaostajati za skupino 2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži; duševno, razvojno zaostajati 3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah 4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta ● publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem zaostajajóč -a -e: zaostajajoča vozila ♪
  11.      zaostríti  -ím dov., zaóstril (ȋ í) 1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti: zaostriti konico 2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas 3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme 4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil 5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini zaostríti se 1. ekspr. postati ožji, bolj koničast: brada se mu je zaostrila / zaradi bolezni se mu je obraz zaostril 2. ekspr. postati strožji: z leti so se mu poteze zaostrile 3. knjiž. postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu je zaostril 4. ekspr. postati hujši, večji: gospodarska kriza se je zaostrila; nesoglasja so se zaostrila; spor se je zaostril 5. ekspr. postati bolj napet, težaven: mednarodni položaj se je zaostril zaostrèn -êna -o: zaostreni odnosi med narodi; zaostrene razmere v deželi ♪
  12.      zaostrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. ekspr. delati kaj strožje: cenzuro so vedno bolj zaostrovali 2. ekspr. delati kaj večje, intenzivnejše: zaostrovati disciplino / zaostrovati boj 3. ekspr. delati kaj bolj napeto, težavno: zaostrovati odnose s kom zaostrováti se 1. ekspr. postajati ožji, bolj koničast: brada se mu zaostruje 2. ekspr. postajati strožji: poteze na obrazu se ji z leti zaostrujejo 3. knjiž. postajati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu zaostruje 4. ekspr. postajati hujši, večji: nesoglasja se zaostrujejo 5. ekspr. postajati bolj napet, težaven: politični položaj se zaostruje; razmere se zaostrujejo zaostrujóč -a -e: zaostrujoča se nasprotja med velesilami ♪
  13.      zapacáti  -ám dov. (á ȃ) narediti, da so na čem packe: zapacati zvezek; s črnilom zapacati spričevalo // ekspr. narediti kaj umazano; zamazati: zapacati obleko; otrok se je zapacal ● slabš. zapacati bolnika z neustreznim zdravljenjem mu povzročiti slabe posledice zapacán -a -o: biti zapacan; zapacana obleka ♪
  14.      zapážati  -am nedov. (á) opažati: zapažati luči v daljavi / zapažali so, da postaja vedno bolj odljuden / zapažati razlike, spremembe ♪
  15.      zapêči  -pêčem dov., tudi zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla (é) 1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš 2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan 3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo // ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo ∙ ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde zapečèn -êna -o: zapečen kruh; lepo zapečeno meso ∙ ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi; star. bolnik je zapečen zaprt ♪
  16.      zapeljáti  -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili ◊ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje ● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle ♪
  17.      zapeljávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam; voziti: zapeljavati ranjence v bolnišnico // vozeč spravljati kam: ob dežju so zapeljavali vozove v kolnico 2. redko zapeljevati: očitali so mu, da zapeljava ljudi / zapeljavati dekleta ♪
  18.      zapéniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: ladja je zapenila vodo zapéniti se 1. postati penast: vino se pri odpiranju zapeni; stresel je steklenico, da se je žganje zapenilo // ekspr. peneč se pljusniti, steči: morski valovi so se zapenili preko krova 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je zapenil / omedlel je in usta so se mu zapenila / konj se je zapenil od napora zapénjen -a -o: zapenjeni valovi ♪
  19.      zapéstnik  -a m (ẹ̑) nav. mn. 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik // posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki // nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo ● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi ♪
  20.      zapéti  -pôjem dov., zapój zapójte tudi zapôj zapôjte; zapél (ẹ́ ó) 1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal; od veselja zapeti; glasno, veselo, žalostno zapeti // preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi ♦ muz. zapeti lestvico, melodijo 2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja 3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti 4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed // reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel 5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice; petelin je dvakrat zapel // ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni // izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati ● star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je; žarg. ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti; star. zapeti novo mašo postati duhovnik; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel zapét -a -o: zapeta beseda; zapeta pesem ♪
  21.      zapetljáti  -ám dov. (á ȃ) redko zapentljati: zapetljati trak / to je ves položaj še bolj zapetljalo zapletlo, zamotalo ♪
  22.      zapíčiti  -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog; zapičiti kol globoko v tla; zapičiti vilice v meso; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle ● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti zapíčiti se 1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem ● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori zapíčen -a -o: v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira ♪
  23.      zapíhati  -am dov., tudi zapihájte; tudi zapihála (í) 1. nav. 3. os. začeti pihati: burja je zapihala; hladen veter je zapihal; brezoseb. zunaj je zapihalo 2. večkrat iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: zapihati v dlan / zapihati skozi nos, zobe 3. s pihanjem izraziti navadno strah, občutek ogroženosti: lisjak je zapihal; mačka je zapihala; jezno zapihati // ekspr. izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost: ženske so užaljeno zapihale; zapihala je kakor mačka / zapihati od jeze / tiho bodi, je razdraženo zapihal ● ekspr. zapihal je drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. zapihali so bolj ugodni vetrovi razmere, okoliščine so postale bolj ugodne ♪
  24.      zapíjati  -am nedov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapravljati: s prijatelji zapija težko zaslužen denar; zapijali so, kar so zaslužili ● ekspr. zapijala sta svojo nesrečo s pitjem alkoholne pijače jo skušala pozabiti zapíjati se zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postajati pijan: večer za večerom se je zapijal; pogosto se zapija s prijatelji // postajati pijanec: počasi se je zapijal; vedno bolj se zapija ♪
  25.      zapírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok ♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira ● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati zapírati se 1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega 2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe 3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo 4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo 5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi ● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; poljud. voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča ◊ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj zapiráje: zapiraje vrata, je še govorila zapirajóč -a -e: hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata ♪

   5.421 5.446 5.471 5.496 5.521 5.546 5.571 5.596 5.621 5.646  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA