Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bol (5.396-5.420)


  1.      vzdržáti  -ím dov. (á í) 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila vzdržáti se 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja ∙ večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov ♪
  2.      vzdŕžen  -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno ♪
  3.      vzdržljív  -a -o prid., vzdržljívejši (ȋ í) 1. ki veliko vzdrži, prenese: bil je vzdržljiv človek; tudi najbolj vzdržljive živali so se že opotekale / obuj bolj vzdržljive čevlje; vzdržljivo cvetje; vzdržljiva vozila / duševno, telesno vzdržljiv tekmovalec 2. ki se da vzdržati, prenesti: težko vzdržljiv pogled; to stanje ne bo trajno vzdržljivo / knjiž. živeti v vzdržljivih razmerah še zadovoljivih, primernih ● knjiž. njegovi nazori niso vzdržljivi sprejemljivi ♪
  4.      vzdúšje  -a s (ȗ) navadno s prilastkom 1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: vzdušje je postalo napeto; prijateljsko, zaupno vzdušje; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca razpoloženje / vzdušje pesmi občutje // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: ugodno politično vzdušje; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa 2. zastar. zrak: vzdušje je precej zatohlo; vlažno vzdušje ♪
  5.      vzéti  vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot // narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem // prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel / star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto // najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti / narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo / kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom // poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice // narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati // narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil / pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat // v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha // predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem // v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto // narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti / preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti // izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke ● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre vzéti se pog., s prislovnim določilom pojaviti se, priti: od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu; od kod ste se pa vzeli tako nenadoma / od kod se je vzela tvoja pridnost izvira ● star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti vzéti si narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega: vzeti si oblast, pravico / pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti ● nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je vzémši zastar.: vzemši otroka v naročje, je sedla vzét -a -o: vrniti po vojni vzeto zemljo; beseda, vzeta iz nemščine; na silo vzeta stvar; v najem vzeta hiša; statistično vzeto se izvoz izboljšuje ∙ nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo ♪
  6.      vzgíb  -a m (ȋ) 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva ♪
  7.      vzglávje  -a s (ȃ) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnica počiva na visokem vzglavju; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati vzglavje; pod vzglavjem je imela ključe; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame; za vzglavje si podložiti sklenjene roke ● knjiž. vzglavje njive zgornji del; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ♪
  8.      vzgójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ◊ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov vzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje ♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju ♪
  9.      vzgojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vzgojiti: vzgojitev boljših vrst rastlin ♪
  10.      vzkríkati  -am nedov. (ȋ) knjiž. krikati: vzkrikati od bolečin / po dvoriščih vzkrikajo petelini predirljivo kikirikajo ♪
  11.      vzkríkniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. krikniti: vzkrikniti od bolečine / predajte se, je vzkriknil ♪
  12.      vzkrikováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. krikati: vzkrikovati od bolečin ♪
  13.      vzljúbljati  -am nedov. (ú) redko začenjati ljubiti: vse bolj vzljubljati koga / vsi po vrsti so ga vzljubljali ♪
  14.      vznemirljív  -a -o prid., vznemirljívejši (ȋ í) ki vznemirja: položaj na bojišču je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv vznemirljívo prisl.: vznemirljivo se vesti; vznemirljivo bolan; ekspr. vznemirljivo lep, mlad; sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo ♪
  15.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
  16.      vzóren  -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe ♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno ♪
  17.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪
  18.      vzpodbôsti  -bôdem dov., vzpodbôdel in vzpodbódel vzpodbôdla, stil. vzpodbòl vzpodbôla (ó) spodbosti: jezdec vzpodbode konja / vzpodbosti koga k delu, razmišljanju / ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla ♪
  19.      vzporedíti  -ím dov., vzporédil; vzporejèn (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim uskladiti 2. knjiž. narediti primerjavo; primeriti: vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu vzporedíti se zastar. razporediti se, postaviti se: vzporediti se okrog česa / vzporediti se v vrsto ♪
  20.      vzróčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
  21.      vzročník  in vzróčnik -a m (í; ọ̑) knjiž. vzrok, povzročitelj: odkriti, ugotoviti vzročnik; subjektivni vzročnik je človek; vzročniki bolezni ♪
  22.      vzróčnost  -i ž (ọ̄) značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost ♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok // kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki ♪
  23.      vzròk  vzróka m (ȍ ọ́) kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo ♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; lingv. prislovno določilo vzroka // kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda ♪
  24.      vztrájati  -am nedov. (á) 1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi // kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju 2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil vztrajno trdil // v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih 3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja vztrajajóč -a -e: vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril ♪
  25.      vzvalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti vzvalován -a -o: vzvalovana gladina ♪

   5.271 5.296 5.321 5.346 5.371 5.396 5.421 5.446 5.471 5.496  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA