Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
bojna (90) 
- analogíja -e ž (ȋ) pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu: problemi v znanosti imajo analogije tudi v umetnosti; iskati, najti analogije / medsebojna, očitna analogija; nastati, razlagati si, sklepati po analogiji ♦ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu, nalika ♪
- aspékt -a m (ẹ̑) izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik: razprava odpira nove aspekte na probleme; gledati z določenih, različnih aspektov; ekonomski, nacionalni, politični aspekt // podoba, videz, v kakršnem se kaže kaka stvar, pojav: različni aspekti družbenega življenja; aspekt problema ◊ astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; lingv. značilnost, posebnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; vid ♪
- bôjen -jna -o prid. (ó) nanašajoč se na boj: sklical je borce na bojni posvet; bojna tovariša sva; prebiti bojno črto; spremlja ga bojna sreča; bojna vrsta; pesn. bojna poljana bojišče / bojni plini; bojna oprema; bojna sekira orožje iz najstarejših časov; bojno letalo / bojni klic; peti bojne pesmi; bojni plesi; bojne igre igre, ki ponazarjajo boj ∙ neustalj. biti s kom na bojni nogi, v bojnem stanju sprt ♦ voj. bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi ♪
- číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji / čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren.
svoje vrste hočejo imeti čiste // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno / vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto ◊ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo
biologijo čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden ♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto ♪
- čŕta -e ž (ŕ) 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja;
skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije ● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema ◊ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po
sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta ♪
- dálja -e ž (á) 1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč // pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje 2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov ♪
- dvobójen in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
- eliminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja ♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko ♪
- enôta -e ž (ó) s prilastkom 1. dogovorjena količina za merjenje količin iste vrste: najnižja, osnovna enota; časovna, dolžinska, prostorninska, utežna enota; merske enote; enota frekvence, moči, upora; enota za merjenje pritiska, temperature 2. del večje celote, ki ima določeno samostojnost: furlansko ljudstvo je posebna jezikovna in etnična enota v romanskem svetu; nacionalna enota / politična, teritorialna, upravna enota; organizacijska enota; volilna enota / bojna, vojaška enota; oborožene enote naše države armada, vojska; spopad osvobodilnih enot z nasprotnikovimi četami; enota v topništvu / razvrstitev živali v sistematske enote 3. kar tvori, predstavlja funkcionalno celoto: plovna enota; stanovanjska enota / pomenska enota / stranka je skušala združiti v enoto delavstvo vseh narodov ◊ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; ekon. delovna
enota organizacijska tvorba v gospodarski organizaciji ali ekonomski enoti, v kateri poteka kak delovni proces; denarna enota ki je izhodišče pri računanju zneskov; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; mat. istoimenske enote merske enote, ki imajo isto ime; ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; zal. (založniška) enota celotna naklada kake knjige, letnika časopisa ♪
- falánga -e ž (ȃ) 1. zlasti pri starih Grkih bojna skupina iz več ravnih, gostih vrst pešcev: sovražnik ni mogel razbiti falange; stali so kot močna falanga v boju za svobodo; pren. vsi dobro misleči naj se združijo v falango proti skupni nevarnosti ♦ šah. sklenjena vrsta kmetov iste barve 2. knjiž., s prilastkom skupina ljudi z enakimi interesi, naziranji: generacijska falanga // ekspr., z rodilnikom velika množina: okrog sebe je zbral celo falango somišljenikov; pren. falanga gorskih vrhov 3. španska fašistična stranka: Francova falanga 4. soc., po Fourierovi zamisli socializma osnovna družbena enota ♪
- filiácija -e ž (á) knjiž. medsebojna odvisnost pojavov, zlasti glede na izvor: študija o starih rokopisih, zlasti o njihovi filiaciji; zgodovina filiacij ♪
- flóta 1 -e ž (ọ̑) 1. vse ladje kake države, ladjevje: ameriška flota / zračna flota letala, letalstvo 2. ladje ali letala s skupnim namenom in pod skupnim poveljstvom: bojna flota; premagati sovražno floto / rečna, ribiška flota ♪
- govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa
bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest;
knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je
hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že
več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim
o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je
bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
- indúkcija -e ž (ú) 1. knjiž. sklepanje iz posameznega na splošno: pri pouku uporabljati indukcijo; priti do zaključkov z indukcijo; indukcija in dedukcija 2. elektr. pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka: izkoriščati indukcijo / lastna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; medsebojna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi ◊ mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število ♪
- ìnkoherénca -e ž (ȉ-ẹ̑) knjiž., redko medsebojna nepovezanost, neodvisnost: inkoherenca njegovih misli se kaže v nasprotujočem si pojasnjevanju enakih pojavov ♪
- interákcija -e ž (á) knjiž. sodelovanje, medsebojno vplivanje: privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem; medsebojna interakcija; interakcija človeka s človekom; delo je rezultat interakcije mnogih ljudi / doseči kaj v interakciji z oblastjo ♦ aer. interakcija medsebojno aerodinamično vplivanje teles; interakcija delov letala; fiz. interakcija medsebojno delovanje delcev, polj; elektromagnetna interakcija; soc. družbena interakcija medsebojno delovanje ali vplivanje med posamezniki ali skupinami ♪
- intímnost -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost intimnega, zaupnost: medsebojna človeška intimnost; intimnost pogovora / ta umetniška doba ni bila naklonjena lirični intimnosti / intimnost starinskih hiš in dvorišč 2. vedenje, ravnanje, ki izvira iz intimnega odnosa: od njega ni pričakoval kake intimnosti / nav. mn. pripovedovala mu je svoje intimnosti zaupne stvari o sebi / imel je intimnosti z njo spolne odnose ♪
- izpodbójen -jna -o prid. (ọ̑) jur. 1. ki se da izpodbiti: izpodbojna odločba, pogodba 2. s katerim se izpodbija: izpodbojni zahtevek; izpodbojna tožba ♪
- koherénca -e ž (ẹ̑) knjiž. medsebojna povezanost, odvisnost: novemu naselju manjka oblikovne koherence; konsistenca in koherenca gospodarskega plana ♪
- konfigurácija -e ž (á) 1. oblika zemeljskega površja; oblikovitost, izoblikovanost: proučevanje konfiguracije morskega dna; gostota naseljenosti je odvisna tudi od konfiguracije (tal) / po konfiguraciji sta si pokrajini podobni / konfiguracija smučišča je zelo ugodna // knjiž., redko razvrstitev, razporeditev: konfiguracija oseb na sliki 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca: zasledovati spreminjanje konfiguracije / Saturn in Mars sta v konfiguraciji konjunkcije ◊ fiz. elektronska konfiguracija razporeditev elektronov v atomu; med. konfiguracija oblika, zunanji videz organa; šah. konfiguracija razporeditev, razvrščenost figur med igro ♪
- konstelácija -e ž (á) 1. astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij // s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije 3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija // položaj, stanje: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev 4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki ♪
- korelácija -e ž (á) knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti ♦ adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin ♪
- krógla -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle // s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo // šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna
krogla sonce; zemeljska krogla zemlja 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani / dumdum krogla; topovska krogla granata ● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni) ◊ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla ♪
- ládja -e ž (ā) 1. veliko vodno vozilo: ladja izpluje, odplove iz pristanišča; ladja nasede, plava, se potopi, pristane, se razbije, ekspr. hitro reže valove; graditi, splaviti, tesati ladjo; valovi premetavajo ladjo; privezati ladjo k obali; raztovoriti ladjo; vkrcal se je na majhno ladjo; potovati z ladjo; gusarska ladja; bok, kljun, krov ladje; nadvodni del ladje; kapitan velike ladje; velika tonaža ladje; trčenje ladij / čezoceanska, rečna ladja; drsna ladja hidrogliser; petrolejska ladja; poltovorna, potniška, ribiška, tovorna, trgovska ladja; šolska ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; ladja svetilnik; ladja na jedrski pogon, na vesla; ladja za razsuti, tekoči tovor; publ. naše bele ladje potniške ladje; pren., knjiž. krmariti ladjo človeštva; ladja življenja 2. star. večji čoln: ladje z žitom in vinom so vozile po Savi do Zaloga; živina je vlačila težke ladje proti toku;
romarska ladja na Bledu 3. v zvezi vesoljska ali kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: vesoljska ladja kroži okoli meseca, pristane; izstreliti vesoljsko ladjo; posadka kozmične ladje 4. rel. del cerkve, namenjen za vernike: ladja se polni z ljudmi; klopi v ladji / cerkvena ladja ● ladja plove pod jugoslovansko zastavo je vpisana v enega od ladijskih vpisnikov v Jugoslaviji; ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. cestna ladja zelo velik osebni avtomobil; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod ◊ arhit. glavna, prečna, stranska ladja; igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so; navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi; ladja se opoteka se premika navzgor in
navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi; linijska ladja ki vozi po stalni progi in po stalnem voznem redu; ladja dolge plovbe; desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu; določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; voj. admiralska ladja; bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi; linijska ladja nekdaj najmočnejša vojna ladja na jadra; matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; poročnik bojne ladje čin, za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina; zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga
sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia ♪
- léga 1 -e ž (ẹ́) 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj // način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino 3. s prilastkom,
z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu / imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu / nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege // lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi //
položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna ● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom ◊ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov;
lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja ♪
1 26 51 76 
