Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

boga (752-776)


  1.      uporábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim // delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali / ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila // delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti // z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo ● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica ♪
  2.      upoštévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal // ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili // imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj ● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane ∙ bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja ♪
  3.      upréti  uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce ∙ ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati upréti se 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli // z besedami, ravnanjem izraziti voljo a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo ● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje upŕt -a -o 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati ♪
  4.      urán  -a m (ȃ) kem. težka radioaktivna kovina sive barve, element U: rudnik urana; uporaba urana za gorivo jedrskih elektrarn / naravni uran ♦ fiz. uran 235 izotop urana z atomsko maso 235; metal. obogateni uran ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa ♪
  5.      urópati  -am dov. (ọ̑) nasilno vzeti materialne dobrine: uropati komu denar / uropati kmetom zemljo / vojska je uropala, kar je mogla // nasilno vzeti kaj sploh: uropati komu prestol / ekspr. uropati komu srečo, veselje / ekspr. uropati naravi velik del bogastva negospodarno ga izkoristiti ● ekspr. kragulj je uropal piščanca odnesel; ekspr. smrt jim je uropala očeta umrl jim je oče urópan -a -o: uropan zaklad ♪
  6.      ušívec  -vca m (ȋ) nav. ekspr. 1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje 2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z izdajalci in ušivci 3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca ◊ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis ♪
  7.      užíti  užíjem dov. (í ȋ) 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: danes ni še ničesar užil; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete; s hrano je užil tudi strup zaužil 2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb: svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr. užiti telo, ustnice koga 3. biti deležen česa: užiti čast, sramoto; užil je malo materine ljubezni; v življenju je užil veliko hudega // imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo: užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil občutil / užiti nekaj lepih dni ● zastar. ves denar je užil sam porabil; knjiž. v tem kraju sem užil mladost preživel užíti se zastar. naužiti se: užiti se veselega življenja užít -a -o: užita hrana; užito veselje ♪
  8.      užívanje  -a s (í) glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče ♪
  9.      užívati  -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano ♪
  10.      vájet  -i ž (á) nav. mn. na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji: držati, popustiti vajeti; z vajetmi udariti konja, po konju; žival uboga na poteg vajeti ∙ ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; ekspr. imeti v rokah vajeti političnega življenja vodstvo, vodenje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti biti bolj strog, zahteven; ekspr. držati koga na vajetih imeti ga popolnoma v oblasti ♪
  11.      varováti  -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj ◊ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede ∙ varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot ♪
  12.      vdírati  -am nedov. (ȋ) 1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje 2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države 3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše // na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje 5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo vdirajóč -a -e: vdirajoči sovražnik; v klet vdirajoča voda ♪
  13.      vdóva  -e ž (ọ̑) žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči: tri leta je že vdova; bogata, mlada vdova / ostala je vdova; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, redko profesorja / vojna vdova ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno ● šalj. slamnata vdova žena, katere mož je dalj časa odsoten; ekspr. vdova ob živem možu, pri živem možu žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža ◊ jur. odpravnina vdove; zool. črna vdova zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus ♪
  14.      vèleposéstnik  -a m (ȅ-ẹ̑) v nekaterih deželah lastnik veleposestva: odvzeti zemljo veleposestnikom; bogati veleposestniki / zemljiški veleposestnik ♪
  15.      velikáš  -a m (á) 1. v fevdalizmu pripadnik višjega plemstva: oblast velikašev; grofi, knezi in drugi velikaši 2. ekspr. zelo bogat in vpliven človek: kmečki velikaši; reveži in velikaši ♪
  16.      velikáštvo  -a s (ȃ) 1. v fevdalizmu velikaši: deželno velikaštvo; velikaštvo in nižje plemstvo 2. ekspr. zelo bogati in vplivni ljudje: ameriško denarno velikaštvo 3. ekspr. miselnost, lastnost zelo bogatega in vplivnega človeka: otresti se velikaštva ♪
  17.      velíko  prisl. (í) 1. izraža veliko količino ali mero a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat 2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki ♪
  18.      veljáštvo  -a s (ȃ) lastnost, značilnost veljakov: veljaštvo bogatih gospodarjev // ekspr. veljaki: pri mizi je sedelo veljaštvo ♪
  19.      velúr  -ja m (ū) 1. tekst. mehka, kosmatena volnena tkanina finega, nizkega žametastega videza: plašč iz velurja; z rdečim velurjem podložena skrinjica / plišasti, volneni velur / bogata izbira velurjev 2. usnj. mehko, s kromom strojeno usnje, na mesni strani žametastega videza: rokavice iz velurja / kozji, telečji velur / oblačilni velur; neskl. pril.: velur plašč; velur preproga velurna preproga ♪
  20.      vèn  [vǝn] prisl. (ǝ̏) 1. izraža premikanje ali usmerjenost iz zaprtega prostora, ant. noter: stoji pri oknu in gleda ven; priti, spustiti, vabiti ven; hoditi ven in noter / elipt. vsi ven, je zaklical / kot povelje trebuh noter, prsi ven; vija, vaja, ven pri izštevanju izraža izločitev zadnje osebe / marelice olupimo in poberemo ven koščice / prva hiša je pomaknjena bolj ven; stali so daleč ven / s prislovnim določilom kraja: gremo ven iz mesta; pusti jo ven na zrak 2. izraža odhod od doma, iz domačega okolja: z otrokom in ženo je veliko hodil ven; zvečer sta šla večkrat ven / pog.: na prakso gre ven, v Nemčijo; nimajo dovolj izdelkov niti za doma, še manj za ven za izvoz ● pog. končno sem iz vsega tega ven končno sem vsega tega rešen; končno je zame vse to minilo, prešlo; pog. to mi že pri ušesih ven gleda tega sem sit, naveličan; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; pog. ven je prišla nova odredba izdana je bila; pog. priti ven (iz vaje) odvaditi se določenega dela, spretnosti; pog. po desetih mesecih je prišel ven je prišel iz zapora, bolnišnice; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja; pog. dela imam toliko, da se ven ne vidim zelo veliko; star. to se je ohranilo še od naselitvenih časov ven še prav od naselitvenih časov; pog., ekspr. ven z besedo povej, kaj misliš; pog. na ven so pohlevni kot ovčke navzven, navidez; star. ven in ven jim to dopovedujem neprenehoma; prim. veninven ♪
  21.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  22.      verjéti  -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem ● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame ♪
  23.      verováti  -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
  24.      vérstvo  -a s (ẹ̑) sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: proučevati verstva; nekrščanska, vzhodna verstva; primitivno verstvo; zgodovina verstev ♪
  25.      vesél  -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja rad živi b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto ● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči // v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi ● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem ♪

   602 627 652 677 702 727 752 777 802 827  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA