Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bleščava (6)

1.      bleščáva  -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
2.      pobleščávati se  -am se tudi pobleščávati -am nedov. (ȃ) narahlo, v presledkih se bleščati: okna se pobleščavajo v soncu; sonce se pobleščava v tolmunu; pren., ekspr. lasje so se ji pobleščavali izza čepice ♪
3.      bleščôba  -e ž (ó) bleščava: bleščoba ga slepi; sončna bleščoba / pisana panorama bleščobe ♪
4.      bliščáva  -e ž (ȃ) star. bleščava: sončna bliščava / bliščava snega ♪
5.      bliščôba  -e ž (ó) star. bleščava: žareča bliščoba; zlata bliščoba neba / bajna bliščoba soban ♪
6.      poblestévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. pobleščavati se: jezero poblesteva v soncu; srebrnina je poblestevala ob plamenu sveč / bliski poblestevajo skozi noč ♪