Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
blagoslov (60) 
- blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu / blagoslov oljk blagoslovitev 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar) ∙ vznes.
zakonski blagoslov otroci 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl) ◊ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom ♪
- blagoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na blagoslov 1: blagoslovne molitve / procesija se je ustavila pri blagoslovnem znamenju ♪
- blagoslovítev -tve ž (ȋ) glagolnik od blagosloviti: slovesna blagoslovitev nove kapele ♪
- blagoslovíti -ím dov., blagoslóvil (ȋ í) 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič) ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslóvljen -a -o 1. deležnik od blagosloviti: blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča 2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure! ♪
- blagoslovljênec -nca m (é) redko blagoslovljen človek ♪
- blagoslovljênje -a s (é) glagolnik od blagosloviti: blagoslovljenje oljk ♪
- nèblagoslovljèn -êna -o tudi nèblagoslóvljen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ̑) rel. ki ni blagoslovljen: neblagoslovljen grob; neblagoslovljena zemlja ♪
- poblagoslovíti -ím dov., poblagoslóvil; poblagoslovljèn tudi poblagoslóvljen (ȋ í) v krščanskem okolju drugega za drugim blagosloviti: ob božiču je vse pokadil in poblagoslovil ♪
- apostólski -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem ♪
- aspergíl -a m (ȋ) rel. priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo; kropilo: kovinski aspergil ♪
- blagodár -a m (ȃ) zastar. sreča, blagoslov: ta dež je bil pravi blagodar za polje // miloščina: dati beraču blagodar ♪
- blagodát -i ž (ȃ) knjiž. sreča, blagoslov: dež je prava blagodat za polje; zdravje je največja blagodat za človeka // nav. mn., redko dobrina, korist: uživati blagodati miru; ti kraji so deležni vseh blagodati morskega podnebja ♪
- blágor -gra m (ȃ) 1. ed., s prilastkom duhovna in materialna korist: skrbeti za blagor domovine; javni, narodov blagor / telesni in duhovni blagor // nav. mn., star. dobrina: zbirati posvetne blagre / iron. vsako jutro uživa blagre mestnega prometa 2. ed., zastar. sreča, blagoslov: nad hišo počiva blagor nebes / žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen 3. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljnost nad srečo koga: blagor ti, da si zdrav; blagor mu, da ni poznal naših težav; blagor blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za izpit; blagor, trikrat blagor mu; star.: blagor se ti; blagor si ga tistemu, ki jo bo dobil ◊ rel. osmero blagrov povzetek krščanskega moralnega nauka ♪
- bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju / ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče b)
nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj;
»Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da
se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd. ♪
- bôžji -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a)
začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska
cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato
razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
- brahmín tudi bramín -a m (ȋ) brahman: brahmin jih je blagoslovil ♪
- dobróten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
- jánževec -vca m (ā) nar. vzhodno vino, ki se blagoslovi na dan sv. Janeza 27. decembra; šentjanževec ♪
- jedílo -a s (í) nav. mn., knjiž. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki; jed: pripravlja dobra jedila; izbrana, okusna jedila; vrsta jedil / hladna in topla jedila / star. Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) hrane ♦ rel. blagoslov(itev) velikonočnih jedil blagoslovitev gnjati, pirhov, hrena in potice, ki se pripravijo za veliko noč ♪
- kámen -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen
za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve ● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti
na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen
kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju ♪
- klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče /
začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga
kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati
željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
- kríž -a m (í) 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ // gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo / blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa /
trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest / redko dati kaj na križ navzkriž, križem 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame // ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom ◊ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali
snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ ♪
- kropílček -čka [u̯č tudi lč] m (ȋ) etn. posodica za blagoslovljeno vodo, navadno na steni v kmečki hiši: v veži je visel kropilček; dotaknila se je kropilčka in se pokrižala ♪
- kropílen -lna -o prid. (ȋ) rel., v zvezi kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu: stopiti h kropilnemu kamnu ♪
- kropílnica -e [tudi u̯n] ž (ȋ) rel. posoda za blagoslovljeno vodo: v rokah je držal kropilnico s kropilom // kropilni kamen: ustavil se je ob kropilnici ◊ bot. rastlina z modrikasto zelenimi listi in navadno belimi cveti, Calepina ♪
1 26 51 
