Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bilo (426-450)


  1.      hínderhônder  -dra [dǝr] m (ȋ-ó) zastar. nerazumljiva, zlasti nemška govorica: slišati je bilo samo hinderhonder ♪
  2.      híperprodúkcija  -e ž (ȋ-ú) ekon. proizvodnja, ki presega kupno moč trga: hiperprodukcija je postajala vse bolj občutna; hiperprodukcija avtomobilov, kmetijskih pridelkov; pren. hiperprodukcija inteligence ♪
  3.      hitênje  -a s (é) glagolnik od hiteti: kljub hitenju je zamudil vlak / zaradi hitenja je bilo delo površno opravljeno ♪
  4.      hitéti  -ím nedov., hítel (ẹ́ í) 1. hitro se premikati: ljudje hitijo mimo; hiteti za kom; hiteti z avtomobilom; hiteli so, kar so jih noge nesle / knjiž. oblaki hitijo po nebu / hiteti k sosedu; hiteti na vlak, v mesto; hiteti po bližnjici; hiteti domov; z namenilnikom hiteti kosit, naznanit novico / hiteti po opravkih; pren. misli mu hitijo k dekletu // nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas hiti; dnevi hitijo 2. hitro delati, opravljati kaj: delavci zelo hitijo; frizerka že ves dan hiti, da bi ustregla vsem strankam; hiteti z delom; z nedoločnikom hiteti kositi, pospravljati, pripovedovati ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. Saj res, saj res, je hitela hitro govorila, odgovarjala; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom hitèč -éča -e: hiteč v mesto, sem ga srečal; v vse smeri hiteči potniki ♪
  5.      hláčice  -čic ž mn. (á ȃ) nav. ekspr. hlačke: deček je dobil prve hlačice / svilene damske hlačice ∙ pog., ekspr. zdaj se hvališ, takrat so se ti pa hlačice tresle bal si se, strah te je bilo ♦ lov. zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev ali ptičev ♪
  6.      hlád  -a tudi -ú m (ȃ) 1. zmerno nizka temperatura: čutiti hlad; jutranji, večerni hlad; prijeten hlad; razgret konj je podrhtaval od hlada / hlad cerkve / postaviti jed na hlad na hladno; iti v hladu, star. za hlada v tistem delu poletnega dne, ko je prijetno hladno; ležati v hladu na prijetno hladnem prostoru, mestu, navadno na prostem / hlad piha, veje hladen veter, zrak 2. nav. ekspr. zadržanost, neprijaznost: v očetovem glasu je bilo čutiti hlad; hlad njegovega odgovora ga je močno prizadel / v dvorani je zavladal mrtvaški hlad / publ. neonski hlad modernega sveta ♪
  7.      hlapčeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti, služiti za hlapca: hlapčeval je pri mnogih kmetih // ekspr. biti podrejen, odvisen: kmetje so stoletja hlapčevali graščakom 2. slabš. pretirano vdano služiti nadrejenim: hlapčeval je, ne da bi ga bilo količkaj sram ♪
  8.      hlébec  -bca m (ẹ̑) 1. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh: peči hlebce; prerezati hlebec čez pol / hlebec kruha // kar je temu podobno: hlebec sira; ekspr. opazovala je njegove mišične hlebce 2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus: nebo je bilo prekrito s hlebci ♪
  9.      hohnjáti  -ám nedov. (á ȃ) govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: težko ga je bilo razumeti, ker je hohnjal hohnjáje: hohnjaje je dejal ♪
  10.      hohotánje  -a s (ȃ) glagolnik od hohotati se: veselemu hohotanju ni bilo konca ♪
  11.      hója 1 -e ž (ọ́) 1. premikanje s korakanjem: hoja ga je utrudila; pospešil je hojo; v hoji mu ni bilo para; med hojo sta se pogovarjala; s hojo se je hotel ugreti; dolga, utrudljiva hoja; počasna, zibajoča se hoja; hoja navkreber; zasopel od hoje / dvonožna, štirinožna hoja po dveh, po štirih nogah / hoja na smučeh; hoja po vrvi / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti do koče je pol ure hitre hoje / spoznal ga je po hoji / pokončna hoja pokončna drža pri hoji / peš hoja pešhoja ∙ preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh ♦ šport. (tekmovalna) hoja panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do sto kilometrov 2. večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom: moral je opustiti hojo k ljubici; hoja na delo ♪
  12.      hójevje  -a s (ọ́) jelov gozd: v hojevju je bilo še sredi dneva temačno / enakomerno valovanje hojevja jelovega drevja // jelove veje: ležišče si je pripravil iz smrečja in hojevja ♪
  13.      hólcar  -ja m (ọ́) nižje pog. drvar, gozdni delavec: slišati je bilo sekire holcarjev ♪
  14.      homatíja  -e ž (ȋ) nav. mn., ekspr. nered, zmeda, spor: položaj je privedel do resnih homatij; politične, verske, vojne homatije; v deželi je bilo dovolj homatij / homatije v družini / ljubezenske homatije zapletljaji ♪
  15.      hotéti  hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
  16.      hrápanje  -a s (á) redko hropenje: iz sobe je bilo slišati hrapanje bolnika ♪
  17.      hropênje  -a s (é) glagolnik od hropeti ali hropsti: iz sobe je bilo slišati hropenje / hropenje razjarjene živali / hropenje motorja, vlaka ♪
  18.      hrumênje  -a s (é) glagolnik od hrumeti: hrumenje je bilo tako, da samega sebe ni slišal; hrumenje potihne; hrumenje nevihte, valov / hrumenje hudournikov / poslušal je govornikovo hrumenje ♪
  19.      hrúp  -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
  20.      hrúpen  -pna -o prid., hrúpnejši (ū) 1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež; hrupna veselica, zabava; hrupno mesto; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh; pren. hrupno velemestno življenje // ki povzroča hrup: hrupen orkester; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci 2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba hrúpno prisl.: hrupno govoriti; vrata so se hrupno odprla; hrupno ga je pozdravil, se je smejal / v povedni rabi na trgu je bilo veselo in hrupno ♪
  21.      hrústati  -am nedov. (ú) 1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike; pes hrusta kosti; konji hrustajo oves, seno // ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati; hrustati pogačo 2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi 3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti; brezoseb. pod nogami je hrustalo hrustajóč -a -e: hrustajoč glas; hrustajoča skorja svežega kruha ♪
  22.      hŕzati  -am tudi hŕžem nedov. (r̄) oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi; rezgetati: konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopiti hrzajóč -a -e: konji hrzajoč oddirjajo; pognal je hrzajočo kobilo ♪
  23.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  24.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  25.      hudičéla  -e ž (ẹ̑) 1. slabš. zlobna, hudobna ženska: si jo videl, hudičelo 2. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč: Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih (I. Tavčar) ♪

   301 326 351 376 401 426 451 476 501 526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA