Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bili (794-818)


  1.      politológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za politologijo: na razgovor so povabili uglednega politologa / diplomirani politolog ♪
  2.      polívati  -am nedov., tudi polivájte; tudi polivála (í) 1. delati, da prihaja tekočina na kaj, navadno iz posode: polivati apno, tla z vodo; polivati pečenko z vročo mastjo / polivati nezavestnega z vodo; pazi, polivaš se po obleki ∙ ekspr. drugega ne zna kot polivati z gnojnico grdo, nesramno govoriti o kom // nehote spravljati navadno del tekočine iz posode: kozarci so bili prepolni in je pri serviranju polival; ker je hitel, se je mleko polivalo 2. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; oblivati: kurja polt ga je polivala ob grozljivem prizoru; pot ga poliva (po hrbtu, obrazu) / rdečica jo je polivala zardevala je; še zmeraj ga polivajo solze joka ♪
  3.      poljubíti  in poljúbiti -im dov. (ȋ ū) dotakniti se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubiti roko; poljubiti na čelo, lice, star. v lice; nežno, očetovsko poljubiti / poljubiti dekle, otroka; poljubiti koga za lahko noč; ob slovesu sta se poljubila / ekspr. udaril je napadalca, da je ta z nosom poljubil steno udaril obnjo; pren., ekspr. prvi sončni žarki so poljubili vas ● evfem. giljotina ga je poljubila obglavljen je bil z giljotino; evfem. smrt ga je poljubila umrl je; ekspr. spanec mu je poljubil oči zaspal je; ekspr. z očmi je še zadnjič poljubil domače še zadnjič jih je pogledal poljubívši zastar.: poljubivši otroka na lice, ga odvede v hišo ♪
  4.      pólk  -a m (ọ̑) 1. vojaška enota, večja od bataljona: poveljnik, štab polka / pehotni polk 2. ekspr., z rodilnikom velika množina: polja je napadel cel polk kobilic ♪
  5.      pollétje  -a [u̯l] s (ẹ̑) doba, ki traja pol leta: plačati naročnino za prvo polletje // šol. polovica šolskega leta: redovalna konferenca ob koncu prvega polletja; ob polletju so dobili spričevala po prvem polletju ♪
  6.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  7.      polomíja  -e ž (ȋ) ekspr. 1. popoln neuspeh: bati se polomije; predstava je doživela polomijo / zaradi polomije v šoli so bili z njim neprijazni // kar je popolnoma neuspešno: novi most je polomija; družinska polomija 2. polomljena stvar: pospraviti polomijo; kaj boš s to polomijo ♦ gozd. zaradi snega, viharja polomljeno drevje ♪
  8.      polovíčar  -ja m (ȋ) 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji ◊ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče ♪
  9.      pomagálo  -a s (á) knjiž. pripomoček: za to delo so potrebna različna pomagala; čopič in barve nista bili edini slikarjevi pomagali / knjigo so poslali vsem šolam kot učno pomagalo / viri in pomagala za zgodovino grške filozofije članki, knjige, razprave ♪
  10.      pomasóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) publ. narediti, povzročiti, da postane kdo po načinu življenja in mišljenja enak, podoben množici, večini: tehnika, standard navadno pomasovi posameznika; bili so taki časi, da se je bilo najbolje pomasoviti pomasóvljen -a -o: pomasovljen človek; pomasovljena družba ♪
  11.      poméjnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž., redko obmejni prebivalec: to so bili nemirni popotniki, borci in pomejniki 2. zastar. postopač, delomrznež: spet en pomejnik, ki bi jedel, delal pa ne ♪
  12.      pomirljív  -a -o prid., pomirljívejši (ȋ í) 1. ki pomirja: pomirljiv govor; pomirljivo delo 2. ki se da pomiriti: že po naravi je pomirljiv / otroci so bili takoj pomirljivi pomirljívo prisl.: na tovariše je vplival pomirljivo ♪
  13.      pomlatíti  in pomlátiti -im dov., prvi pomen tudi pomláčen (ȋ á) 1. končati mlačev: kmetje so že pomlatili / pomlatiti pšenico omlatiti // krajši čas mlatiti: snope bo treba še pomlatiti 2. ekspr. pojesti: pomlatiti kruh, večerjo / hitro, z užitkom so vse pomlatili 3. ekspr. večkrat udariti, potolči: od jeze je pomlatil z rokami po vratih / v boju so pomlatili precej sovražnikov pobili ♪
  14.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  15.      pompljáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. hrupno hoditi: pompljal je po sobi gor in dol, da so ga bili že vsi siti / pompljal je po cesti proti mestu ♪
  16.      ponarédba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od ponarediti: ponaredba podpisa, žiga / spretna ponaredba slike / ponaredba resnice 2. kar je ponarejeno: ta pesem je ponaredba v ljudskem stilu; izdelke so vrnili, ker so bili ponaredbe ♪
  17.      ponaredíti  -ím dov., ponarédil (ȋ í) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja: zaprli so ga, ker je ponaredil več bankovcev; ponarediti opravičilo, spričevalo // narediti kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega: zelo dobro je znal ponarediti razne cvetove; ponarediti ključ; ker je trta slabo rodila, je to leto vino ponaredil / hotel je ponarediti veselje, da domači ne bi bili v skrbeh 2. narediti drugačno: za pusta si je ponaredil nos; ponaredil se je, da ga ne bi spoznali // prikazati kaj drugače, kakor je: ponaredili so volilne rezultate; ni hotel ponarediti dejstev ponarejèn -êna -o: ponarejen denar, dragulj; potovati s ponarejenimi dokumenti; ponarejen ključ; ponarejeno vino ♦ lit. ponarejeni spondej trohej s cezuro, ki se navadno uporablja namesto tretjega daktila v slovenskem (prevodnem) heksametru; prisl.: ponarejeno se je zdrznil; govoril je s ponarejeno spoštljivim glasom ♪
  18.      ponoríti  -ím dov., ponóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: pijača ponori človeka / njena lepota ga je ponorila ponorjèn -êna -o: otroci so bili kakor ponorjeni ♪
  19.      ponujálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. ponudnik: zdelo se mu je, da ponujalec zahteva preveč denarja za svoj avtomobil; pren. bili so velikodušni ponujalci sprave in prijateljstva ♪
  20.      popáriti  -im dov. (á ȃ) 1. politi z vrelo tekočino: popariti kruh, moko, zelenjavo; popariti krmo s kropom; posodo je razkužil tako, da jo je poparil; pri kuhanju se je poparila 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je poparila ajdo, cvetje, listje 3. ekspr. potreti, pobiti: te besede so ga zelo poparile; njeno vedenje me je nekoliko poparilo; to človeka popari popárjen -a -o: jesti poparjene mlince; gostje so bili precej poparjeni; zelo poparjen je odšel; od slane poparjeno listje; prisl.: poparjeno reči ♪
  21.      popásti  -pádem dov., stil. popàl popála (á ā) 1. nav. ekspr. močno, sunkovito prijeti: nenadoma ga je nekdo popadel in začela sta se tepsti; popadel jo je za lase / pes ga je popadel za hlačnico; pren. popadel je njihovo v naglici izgovorjeno obljubo; popasti priložnost // z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: popadel je aktovko in zbežal 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma ga je popadla slabost / večkrat ga popade kašelj / popadla jo je groza, jeza, žalost; popadel ga je strah in začel je bežati / popadel ga je jok, smeh; brezoseb. nenadoma ga je popadlo / čistil je puško, da je ne bi popadla rja 3. star. drug za drugim pasti: vsako leto jim popade na tla precej jabolk ● ekspr. saj res, kako je bilo, je brž popadla rekla; star. biriči so ga popadli prijeli, zgrabili; ekspr. kaj te je popadlo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to (nepremišljeno) dejanje; star. ženo je popadlo dobila je (porodne) popadke ♪
  22.      popôkati  -am dov. (ȏ) pog. vzeti, pobrati: popokala je svoje stvari in odšla ∙ pog. fašisti so popokali vse, ki so bili takrat na cesti s silo odpeljali, prijeli ♪
  23.      popóln  -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec ◊ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen ♪
  24.      porabíti  in porábiti -im dov. (ȋ á) 1. narediti, da ni več razpoložljivih a) materialnih dobrin: denar so že porabili; porabiti kurjavo, premog / vsak mesec porabi veliko vode / plačo je porabila za nakup hrane in obleke / koristno porabiti energijo izkoristiti / lahkomiselno je porabil ves zaslužek zapravil b) možnosti, ugodnosti: porabil je že ves prostor in rož nima kam postaviti / porabil je tudi to, zadnjo priložnost / dopust je porabil poleti na dopustu je bil poleti; svoj prosti čas je že porabil // nav. ekspr., v zvezi z za izraža način poteka, izteka določenega časa: vse dneve je porabil za igro; počitnice je porabil za plezanje po hribih / veliko večerov je porabil za študij je študiral 2. s prislovnim določilom količine izraža količino, mero tega, kar je strojni napravi potrebno za delovanje v določeni enoti: avtomobil porabi deset litrov bencina na sto kilometrov; parni kotel porabi več ton premoga na uro / motor malo, veliko porabi porabi malo, veliko goriva // nav. ekspr., navadno v zvezi z za izraža čas trajanja dejanja: vzpenjača porabi za pot dvajset minut / do vrha sta porabila pol ure sta hodila pol ure 3. knjiž. uporabiti: desko je porabil za veslo / otroke so porabili za vsako delo porabívši zastar.: porabivši ugodni trenutek, je zbežal porábljen -a -o: hitro porabljen zaslužek ♪
  25.      porazgubíti  -ím dov., porazgúbil (ȋ í) drugega za drugim izgubiti: otrok je igrače porazgubil; vse je porazgubila porazgubíti se nav. ekspr. 1. oditi, raziti se, navadno neopazno: vsi gostje so se že porazgubili / počakal je, da so se otroci porazgubili iz sobe / ko je nehalo deževati, so se ljudje kmalu porazgubili // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: izletniki so se porazgubili v gozdu / odhajajoči so se porazgubili v daljavi / glavna misel se je porazgubila v množici podatkov 2. prenehati biti, obstajati: ko je sonce vzšlo, se je megla porazgubila; strah se mu je porazgubil / nekateri ljudski izrazi so se porazgubili ♪

   669 694 719 744 769 794 819 844 869 894  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA