Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bili (1.069-1.093)


  1.      slávski  -a -o prid. (ā) zastar. slovanski: slavski rod ● zastar. v Prekmurju so bili prva leta po prvi svetovni vojni slavski in madžarski uradniki slovenski ♪
  2.      slepôta  -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto ∙ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla ♪
  3.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  4.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  5.      slúten  -tna -o prid. (ū) knjiž. ki se da slutiti: dogodki, ki naj bi sledili temu pogovoru, so bili komaj slutni ♪
  6.      slúžen  -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno ◊ jur. služno zemljišče služeče zemljišče ♪
  7.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  8.      snéti  snámem dov., snêmi snemíte; snél; nam. snét in snèt (ẹ́ á) 1. narediti, da kaj ni več obešeno: snela je zavese in jih oprala; sneti plašč z obešalnika / sneti ogrlico z vratu // narediti, da kaj ni več nataknjeno na kaj: sneti ribo s harpune / sneti lasuljo, obvezo; jermen se je snel s kolesa; sneti si prstan z roke / zapornikom so sneli lisice / sneti okna, vrata s tečajev vzeti s tečajev 2. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: kje naj snamem toliko denarja; na katerem podstrešju si snel to knjigo / kje si pa to novico snel izvedel, slišal; ne vemo, od kod je snel to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo 3. pog. s silo odpeljati, prijeti: sneli so nas, ko smo trosili letake / sneli so ga kar na ulici 4. obrt. s pletilko narediti novo petljo skozi dve ali več prejšnjih ali končati pletenje: sneti za vratni izrez / preostalih deset petelj snemite hkrati ● ekspr. ni mogel sneti pogleda z dekleta neprestano jo je gledal; ekspr. skoraj bi mu sneli glavo ga ubili, usmrtili; ekspr. besedo si mi snel z jezika besedo si mi vzel z jezika; ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si snét -a -o: snete petlje; sneta okna; vhodna vrata so bila sneta ♪
  9.      snubíti  in snúbiti -im nedov. (ȋ ú) 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil ∙ ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost ♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle ♪
  10.      sočásen  -sna -o prid. (á) 1. ki se pojavi, poteka ob istem času: sočasni pojavi; gibi so bili sočasni in skladni; sočasno zvenenje strun / stroj za sočasni tisk na obeh straneh 2. ki glede na koga živi, obstaja v istem času, obdobju; sodoben: popisal je nekdanje in sočasne prebivalce mesta sočásno prisl.: sočasno obstajati ∙ publ. sočasno je spoznaval še druge zvrsti umetnosti obenem, hkrati ♪
  11.      sočásnik  -a m (ȃ) knjiž. sodobnik: romantični pesniki so bili sočasnikom nerazumljivi ♪
  12.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  13.      soglásen  -sna -o prid. (á ā) 1. navadno v povedni rabi ki ima enako mnenje o čem, stališče do česa: udeleženci konference so bili soglasni glede glavnih vprašanj; bili so soglasni, da ta določila posegajo v pristojnost drugih organov // ki meni, da je kaj pravilno, ustrezno: niso bili soglasni z njegovim pravopisnim načrtom 2. ki vsebuje, izraža isto mnenje, odločitev vseh: soglasna izvolitev / soglasen sklep 3. knjiž. skladen, ubran: k čevljem sodi še klobuk soglasne barve / vsaka slika je sama zase soglasna enota soglásno prisl.: soglasno so ga izbrali za delegata; soglasno so sklenili, da se delo uprizori; soglasno sprejet predlog; ali sprejmete mojo ponudbo? Soglasno sprejeto ♪
  14.      solidáren  -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi 1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko 2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim 3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni ◊ jur. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku solidárno prisl.: solidarno z drugimi se boriti za izboljšanje delovnih razmer; vzajemno in solidarno zagotavljati možnosti za razvoj otrok; biti solidarno odgovoren za škodo ♪
  15.      solíden  -dna -o prid., solídnejši (í ȋ) 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober / soliden družinski oče 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina // ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega // ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje ● publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega ♪
  16.      sòmeščàn  in sòmeščán -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á; ȍ-ȃ) kdor je v razmerju do drugega meščan istega mesta: nagovoriti someščane; bili so ponosni na slavnega someščana ♪
  17.      sónčece  -a [čǝc] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od sonce: sončece že zahaja; zlato sončece; regratovi cvetovi so bili kot majhna sončeca / ti si moje sončece ◊ bot. rastlina z golimi ali dlakavimi listi in rumenimi cveti v socvetjih, Helianthemum ♪
  18.      sòobsójenec  -nca m (ȍ-ọ́) jur. kdor je skupaj s kom pravnomočno obsojen v istem kazenskem postopku: njegovi soobsojenci so dobili še hujše kazni ♪
  19.      sòpívec  -vca m (ȍ-ȋ) pivec v razmerju do drugega pivca, s katerim skupaj pije: ostal je trezen, njegovi sopivci pa so že onemogli sloneli na mizi / bili so pogostni sopivci ♪
  20.      sopótnik  -a m (ọ̑) 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije ♦ lit. sopotniki moderne 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika ∙ ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit ♪
  21.      soséščan  -a m (ẹ̑) 1. knjiž. prebivalec soseske: iskali so jo ženin, sorodstvo in vsi soseščani 2. nekdaj pripadnik soseske: soseščani so bili za odpravo paše; sklicati soseščane ♪
  22.      soskládje  -a s (ȃ) knjiž., redko skladje: noge, roke in telo so bili pri njej v lepem soskladju / soskladje med življenjem in idejami oseb skladnost ♪
  23.      sóvra  -e ž (ọ̑) 1. etn. pustna šema z govejimi rogovi, oblečena v kožuh, znana v Kobaridu: na čelu pustnega sprevoda sta bili dve sovri z gonjačema 2. nar. krava s črno dlako okrog oči, uhljev in po hrbtu: sovra in breza ♪
  24.      sòvrstníca  -e ž (ȍ-í) knjiž. vrstnica: bili sta sovrstnici; stari teti so prikrivali smrt njenih sovrstnic / ta kobila je bila najlepša med sovrstnicami ♪
  25.      spáriti  -im in sparíti -ím dov., spáril (á ȃ; ȋ í) 1. spolno združiti živali, navadno za pleme: spariti kobilo z dobrim žrebcem 2. narediti, da kaj sestavlja par: spariti (dva) vola za vprego / čevlje je sparil in pospravil 3. nar. prevarati, ukaniti: hotel jih je spariti; lepo, pošteno ga je sparil spáriti se, in sparíti se 1. pri živalih spolno se združiti: samec in samica se sparita; psica se ni sparila ♦ čeb. matica se spari 2. vulg. imeti spolne odnose: z vsako žensko bi se sparil spárjen -a -o in sparjèn -êna -o: mlada konja sta dobro sparjena; plesalci so bili hitro sparjeni; sparjena žival ♪

   944 969 994 1.019 1.044 1.069 1.094 1.119 1.144 1.169  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA