Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bikromat (2)

1.      bíkromát  -a m (ȋ-ȃ) kem. iz dveh molekul kromata nastala sol; dikromat: kalijev bikromat ♪
2.      bi...  ali bí... in bi... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na število dve: bigamija, bikromat, bilabial, bilateralen, bilingvističen; bifurkacija ♪