Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

beti (176-200)


  1.      očetováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., ekspr. 1. biti oče, skrbeti kot oče: zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval 2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik: videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar ♪
  2.      očétovski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / redko očetovski prednik prednik po očetu ◊ jur. očetovska pravda pravda za ugotovitev očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu očétovsko prisl.: očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober ♪
  3.      óder  ódra m (ọ́) 1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce 2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem / gledališki, koncertni oder; lutkovni oder // umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski, partizanski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger // publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru 3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton 4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti 5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder ● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču ◊ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu ♪
  4.      odgovóren  -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo ◊ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili ♪
  5.      odgovórnost  -i ž (ọ́) 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve ● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor ◊ jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja ♪
  6.      odmévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost odmevnega: zvočna odmevnost; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.: poskrbeti za odmevnost prireditve; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna ♪
  7.      odpréma  -e ž (ẹ̑) glagolnik od odpremiti: pripraviti časopise za odpremo; skrbeti za hitro odpremo blaga; način odpreme ♪
  8.      odréja  -e ž (ẹ̑) 1. redko vzreja: odreja psov; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo 2. zastar. vzgoja: skrbeti za odrejo otrok ● zastar. dati otroka v odrejo rejo ♪
  9.      odvòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od odvoziti ali odvažati: poskrbeti za odvoz smeti; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga ♦ mont. odvoz izkopnine 2. kraj, prostor, po katerem se odvaža: urediti odvoz; širok odvoz ♪
  10.      oklíc  -a m (ȋ) 1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju: izdati oklic; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi; uradni oklic; oklic dedičem 2. pri cerkveni poroki obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje: naročiti, oskrbeti oklice; prvi oklic 3. glagolnik od oklicati: opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic; biti na oklicu, na oklicih ♪
  11.      okrévati  -am nedov. (ẹ́) izboljševati si zdravje, pridobivati moč po hujši bolezni: počasi okreva // dov., knjiž. ozdraveti, pozdraviti se: bal se je, da ne bo nikoli več okreval; popolnoma okrevati; toliko je okreval, da hodi okrevajóč -a -e: skrbeti za okrevajočega otroka; sam.: dom za okrevajoče ♪
  12.      okŕnjenec  -nca m (r̄) ekspr. kdor ima okrnjen kak organ, del telesa: skrbeti za okrnjence // kdor zaostane v rasti, razvoju: zaradi pomanjkljive nege zrasti v okrnjenca ♪
  13.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
  14.      omedlévati  -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
  15.      omísliti si  -im si dov., omíšljen (í ȋ) ekspr. kupiti si, priskrbeti si: omislil si je nov avtomobil; takih oblek si ne more omisliti / celo hlapca si je omislil dobil, najel; boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti najti, pripraviti omísliti star. preskrbeti, oskrbeti: omislil ji je gramofon / omisliti koga z vsem potrebnim ♪
  16.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  17.      operíranec  -nca m (ȋ) kdor je bil operiran: dati operirancu pomirjevalno sredstvo; skrbeti za operirance ♪
  18.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  19.      organizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo // postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo ♪
  20.      osigúrati  -am dov. (ȗ) zastar. 1. zagotoviti, preskrbeti: s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje; to mu je osiguralo zmago 2. zavarovati, zaščititi: osigurati nevarna mesta v skalovju; s to izjavo se je osigural proti očitkom ♪
  21.      osirotéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela; zgodaj osiroteti 2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati // obubožati: sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil osirotèl in osirotél -éla -o: skrbeti za osirotele otroke; osirotela hiša ♦ čeb. osirotela čebelja družina čebelja družina, ki je brez matice ♪
  22.      oskŕba  -e ž (ȓ) 1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: otroci potrebujejo dobro oskrbo; pri tej družini bo imel popolno oskrbo / pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo / domača oskrba bolnika; domska oskrba starih občanov 2. glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati: oskrba prebivalstva; oskrba s kruhom / oskrba bolnika / strokovna oskrba rane / oskrba sadovnjaka / dati psa sosedu v oskrbo / otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov ♪
  23.      oslabévati  -am nedov. (ẹ́) redko slabeti: bolnik oslabeva / veter je oslabeval v rahlo pihljanje ♪
  24.      oslabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oslabeti ali oslabiti: notranja oslabitev države; njihovo delovanje je bilo usmerjeno v oslabitev sovražnih sil ♪
  25.      oslabíti  -ím dov., oslábil (ȋ í) 1. povzročiti, da kdo postane slab, onemogel: izguba krvi ga je oslabila; lakota oslabi človeka / s trganjem listov so rastlino oslabili 2. povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze; oslabiti napad // nav. 3. os. povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: bolezen mu je oslabila moči; delo v neprimernih prostorih oslabi vid oslabíti se izgubiti popolnost svojih značilnosti; oslabeti: napadi so se oslabili oslabljèn -êna -o: oslabljeni interniranci; vrnil se je oslabljen; oslabljeno državo je bilo lahko premagati; oslabljeno telo ♦ lingv. oslabljen naglas; šah. kmet je oslabljen težko ga je braniti in lahko napadati; šport. moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi v moštvu niso nastopili najboljši igralci ♪

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA