Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
besedilo (422) 
- besedílo -a s (í) 1. z določenimi besedami izražene misli: popravljati, spreminjati besedilo; sestaviti dokončno besedilo predloga; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru // napisano delo: komentirati, študirati stara besedila; dramsko besedilo 2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji: v knjigi je več slik kot besedila; nečitljivo besedilo; delo obsega čez šeststo strani besedila // besedni del v glasbenem delu: melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča ♪
- besediloslóvje -a s (ọ̑) lingv. nauk o splošnih lastnostih besedila in o vrstah besedil: ukvarjati se z besediloslovjem ♪
- sòbesedílo -a s (ȍ-í) besedilo, v katero spada obravnavani del teksta: spoznati pomen besede iz sobesedila; primeri zaradi iztrganosti iz sobesedila niso jasni ♪
- akcentuírati -am nedov. in dov. (ȋ) lingv. izgovarjati izrazito, z naglasom; naglaševati, poudarjati: besede pravilno akcentuira // zaznamovati z akcenti: akcentuirati tekst akcentuíran -a -o: akcentuirano besedilo; pren. vulgarnost je v njegovem delu premočno akcentuirana ♪
- avténtičen -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu // ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči 2. ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod ◊ jur. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen; muz. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim ♪
- banderóla -e ž (ọ̑) 1. um. trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih, napisni trak: prebrati napis na banderoli 2. biblio. ovoj s prejemnikovim naslovom na tiskovinah; pasica ♪
- beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel
je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo / kot
nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali /
dar besede govorjenja, govora 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska
beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad,
težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj,
ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče;
pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr.
nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde ◊ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede;
pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija ♪
- besedílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na besedilo: besedilne sestavine ♦ šol. besedilna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; tekstna naloga ♪
- biánko in biánco [bjanko] prisl. (ȃ) adm. brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru: podpisati bianko; neskl. pril.: bianko podpis ♦ fin. bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica ♪
- blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu / blagoslov oljk blagoslovitev 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar) ∙ vznes. zakonski blagoslov otroci 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl) ◊ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom ♪
- blók -a m (ọ̑) 1. veliko, večstanovanjsko poslopje: stanuje v novem bloku; stanovanjski bloki; univerzitetni bloki na Prulah; tovarna je zgradila za delavce tudi samski blok za neporočene // strnjena skupina stavb: blok hiš // skupina barak v koncentracijskem taborišču: karantenski, prehodni blok / pred blokom XIII sedijo kaznjenci 2. sešitek listov, ki se dajo iztrgati: odtrgati list iz bloka; natakar je vzel iz žepa blok in svinčnik; beležni, pisemski blok / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje // listek s potrdilom o vplačilu: blagajniški blok; bloki za kosilo 3. zveza držav ali strank s podobnimi interesi: razdelitev držav na dva bloka; antifašistični, opozicijski blok; zahodni blok; odnos med blokoma 4. velik kos kakega materiala: kamniti blok; blok marmorja; aluminij v blokih 5. zapora na mejnem prehodu: obmejni blok; propustnica za blok / iti čez
blok; stražiti na bloku / okupator je obdal Ljubljano z žičnim blokom z žično ograjo ◊ filat. blok ena ali več znamk s širšim robom, navadno tudi s priložnostnim besedilom; rad. blok skupina oddaj za določen del dneva; strojn. blok motorja del motorja, ki združuje vse cilindre; cilindrski blok; šport. startni blok opornik, od katerega se odrine tekmovalec na začetku tekalne proge; žel. blok naprava za premikanje, uravnavanje signalov, ki zapirajo ali odpirajo vlaku pot; stavba, v kateri je ta naprava ♪
- brálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za branje: pesniki so organizirali bralni večer; bralna soba; bralna stran časopisa leposlovna; bralno društvo / prevzela ga je prava bralna strast ♦ gled. bralna vaja vaja, pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; šol. bralna značka; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani ♪
- citírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. dobesedno navesti tuje besedilo: citirati Vodnikove besede; citirati Župančiča; veliko je citiral iz Iliade // navesti vir: citirati uporabljeno literaturo 2. redko pozvati, poklicati, zlasti na sodišče: citirali so ga zaradi pričevanja citíran -a -o: pogosto citirana knjiga ♪
- commédia dell'árte commédie dell'árte [komedia del-] ž (ẹ́-ȃ) gled. italijanska veseloigra 16. stoletja z ustaljenimi tipi in z improviziranim besedilom ♪
- čečkaríja -e [čǝč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati // literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija ♪
- dedikácija -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
- definitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona ♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki definitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega ♪
- dekodírati -am dov. in nedov. (ȋ) teh. razpoznati kodirane podatke: dekodirati signale / dekodirati podatke ● knjiž. dekodirati besedilo, sporočilo razumeti, dojeti njegov pomen, vsebino ♪
- dešifrírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo; dešifrirati radiogram // razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati; poskusil je dešifrirati zdravniški recept 2. knjiž. spoznati, doumeti: štab je pravilno dešifriral sovražnikove premike; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati dešifríran -a -o: dešifriran stenogram; dešifrirano sporočilo ♪
- diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre // dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral ♪
- dolgočásje -a [u̯g] s (ȃ) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje; to dela samo iz dolgočasja; v tem kraju bi umrl od dolgočasja; neznosno dolgočasje; dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo ∙ ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas ♪
- dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli // dodati do polne mere: dopolniti sod 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let ∙ vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo ∙ vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano ♪
- drdráti -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto 3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor // slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale drdráje: drdraje se voziti drdrajóč -a -e: drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti ♪
- dvójezíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
- dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
