Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

besede (458-482)


  1.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
  2.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  3.      obsvetíti  in obsvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: luč je obsvetila obraze; s svetilko je obsvetila speča otroka; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove obsijalo; pren. njegove besede so mu obsvetile bridko resnico ♪
  4.      obtoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
  5.      obtožílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede ♪
  6.      ôčin  -a -o prid. (ō) zastar. očetov: očine besede so jo zbodle / že kot otrok je odšla iz očine hiše iz rojstne hiše, od doma ♪
  7.      odbijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odbijanje: hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne priprave / njegove besede so bile hladne in odbijalne odbijajoče ♪
  8.      odéti  odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela; odeti s prešito odejo, rjuho; odeti se čez glavo; premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd // knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti ● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo odéti se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet ♪
  9.      odgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec 2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja 3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice odgánjati se skakati, poganjati se: odganjal se je od drevesa do drevesa / te živali se odganjajo z obema nogama hkrati odganjajóč -a -e: njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma; odganjajoče drevje ♪
  10.      odgrízniti  -em dov. (í ȋ) s stiskom zob odstraniti: odgrizniti kos jabolka; medved mu je odgriznil uho / z zobmi odgrizniti ∙ ekspr. nenadoma je odgriznil besedo sredi besede prenehal govoriti odgríznjen -a -o: odgriznjen košček sira ♪
  11.      odjékati  -am nedov. (ẹ̄) knjiž. odmevati: glas odjeka od gor / koraki odjekajo po ulici / njegove trde besede so mu še dolgo odjekale v glavi ♪
  12.      odklobuštráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. počasi, okorno oditi: dal si je kovček na ramo in odklobuštral po stopnicah // slabš. oditi: brez besede je odklobuštral mimo nje ♪
  13.      odkríti  -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim ♪
  14.      odkritosŕčen  -čna -o prid., odkritosŕčnejši (ȓ) ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: je odkritosrčen človek; proti njemu ni bila odkritosrčna // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: odkritosrčne besede; odkritosrčna izpoved / pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem odkritosŕčno prisl.: odkritosrčno gledati komu v obraz; odkritosrčno mu je povedala, kaj je storila ♪
  15.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  16.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  17.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  18.      odpoljubíti  in odpoljúbiti -im dov. (ȋ ū) knjiž. s poljubom, poljubi odstraniti: odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr. odpoljubiti komu dvom z obraza; pren., ekspr. spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic ● knjiž., ekspr. skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje; knjiž., ekspr. odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic s poljubom vzela; knjiž. poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila tudi ona ga je poljubila ♪
  19.      odrešílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni 2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan ◊ rel. Kristusova odrešilna smrt ♪
  20.      odrezàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki nakratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor; odrezave besede odrezávo prisl.: odrezavo odgovoriti ♪
  21.      odròk  -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju besede, dejanje za odstranitev uroka: ponavljati odroke; urok in odrok / iztegniti roke za odrok ♪
  22.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  23.      odvêsti  -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat ● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora odvedèn -êna -o: odvedena vsota ♪
  24.      odvíšen  -šna -o prid. (ȋ) raba peša odvečen: odvišno delovno silo bo treba zaposliti drugje; odvišno pohištvo so odpeljali / odvišne besede, formalnosti, kretnje; to je odvišna skrb odvíšno prisl.: odvišno govoriti ♪
  25.      odvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice ♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil 2. narediti, da kaj preneha biti a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov) odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno ● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita ♪

   333 358 383 408 433 458 483 508 533 558  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA