Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

besede (426-450)


  1.      nèsmíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȅ-ȋ) 1. ki ni smiseln: povedal je nekaj nesmiselnih stavkov; nesmiselne besede, trditve / nesmiselno govorjenje, ravnanje 2. ki nima možnosti za uspeh: nesmiseln boj; nesmiseln poskus; njegovo prizadevanje je nesmiselno // knjiž. nepotreben, odvečen: nesmiseln strah; nesmiselne žrtve / izgublja čas za nesmiselne stvari nèsmíselno prisl.: nesmiselno delati; nesmiselno ravnati / v povedni rabi nesmiselno je čakati nanj ♪
  2.      nèspodóben  -bna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki mu manjka spodobnosti, dostojnosti: nespodoben človek / nespodobne besede; pripovedoval jim je nespodobne šale; nespodobno govorjenje, ravnanje / knjiž. to je bil surov in nespodoben čas hud, težek nèspodóbno prisl.: nespodobno govoriti, se vesti; sam.: to pa res ni nič nespodobnega ♪
  3.      nétiti  -im, tudi netíti in nétiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄; ȋ ẹ́) 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: s kresilom netiti ogenj / ekspr. neznan požigalec je pridno netil (požare) požigal, povzročal požare // knjiž. kuriti: ker je bil mraz, je moral netiti v peči 2. knjiž. razvnemati, vzpodbujati: učitelj je netil ljubezen do domovine; rad je netil prepire med prijatelji netèč -éča -e: neteče besede ♪
  4.      nèuporába  -e ž (ȅ-ȃ) kar je nasprotno, drugačno od uporabe: neuporaba besede; neuporaba grožnje, sile ♪
  5.      nèupoštévan  -a -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni upoštevan: neupoštevani predlogi, vzroki; njegove besede, želje so ostale neupoštevane / malo znani, neupoštevani ljudje ♪
  6.      nevéra  -e ž (ẹ́) 1. knjiž. nezaupanje, dvom: njegove besede so sprejemali z nevero; nevera v lastne moči, uspeh 2. star. nevernež: še vedno jim ne verjame, ta nevera 3. zastar. nezvestoba: ženina nevera ♪
  7.      nèvsakdánji  -a -e prid. (ȅ-á) 1. ki ni vsakdanji: poleg vsakdanjega dela se je nabralo precej nevsakdanjih opravkov; nove, nevsakdanje skrbi / obiskali so ga nevsakdanji gostje; rada uporablja nevsakdanje besede / ljudje so z zanimanjem opazovali nevsakdanji prizor / ekspr. vsi ga spoštujejo, nevsakdanji človek je 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je nevsakdanji pogum; nevsakdanja nadarjenost, sposobnost nèvsakdánje prisl.: nevsakdanje se oblačiti; sam.: zgodilo se je nekaj nevsakdanjega ♪
  8.      nèzahtéven  -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki ni zahteven: preprosta in nezahtevna ženska / doseči uspeh pri nezahtevnem občinstvu / njegova ljubezen je bila skromna in nezahtevna // knjiž. lahek, preprost: opraviti mora samo še en nezahteven izpit / te lahkotne, nezahtevne besede so imele globok pomen ♪
  9.      neznàn  in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem / enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna ∙ izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen ♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo / grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  10.      néžen  -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄) 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec // ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom // ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh // ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen / nežno ribje meso mehko; nežno vino // nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni ● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje ♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega ♪
  11.      néžnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost nežnega človeka: nikoli ne pokaže svoje nežnosti; vedeli so za njeno nežnost do otrok / nežnost besede, nasmeha, pogleda / obšlo ga je čustvo nežnosti // milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje: materina nežnost do otrok // mn., ekspr. erotično ljubkovanje: želela si je njegovih nežnosti; obsipal je svoje dekle z nežnostmi ♪
  12.      nihčè  tudi níhče nikógar zaim., nikómur, nikógar, nikómer, nikómer (ȅ ọ̑; ȋ ọ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) kot osebek: nihče se ga ne boji; nihče se ne zmeni zanj; nihče od domačih ga ne pogreša; elipt. kdo manjka? Nihče / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: nikogar ni doma; nikogar drugega ni bilo na sestanku; nikogar ni, ki bi se jim uprl / ekspr., okrepljen: kaj takega nihče nikoli ne bi naredil; rad ga srkne, da nihče tako; tega ne zmore nihče drug kot on samo on / to mi je povedal nihče drug kot direktor sam direktor / nihče ni tako močen, da bi ga premagal b) kot predmet: nikogar ne potrebuje pri delu / ne zaupaj nikomur; že dolgo ne govori z nikomer; elipt. nikomur niti besede ∙ star. nikogar svet nikogaršnji ♪
  13.      níti  prisl. (ȋ) ekspr. 1. krepi zanikanje a) s poudarjenim izključevanjem: niti dvajset let ni star; o tem se mu niti ne sanja; niti ne zmeni se zanjo / niti minuto se ni obotavljal; niti najmanj ne dvomim, da je to res; na nebu ni niti oblačka; ne zaspi niti za hip; elipt. o tem niti besedice več b) z izključevanjem pričakovanega: niti ta izjava ga ni prepričala; blede se mu, da niti matere ne spozna; besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna 2. pog., v zvezi niti ne izraža neodločno zanikanje: ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji; utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje ● ekspr. vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. niti za las ne bom popustil prav nič ♪
  14.      nízati  -am nedov. (ȋ) 1. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, zlasti na vrvico, žico: nizati bisere, jagode / nizati v venec / nizati na vrvico, žico 2. knjiž. delati, da je, prihaja kaj drugo za drugim: režiser je z občutkom nizal prizore / nizati besede v stavke; pren. nizati uspeh za uspehom; nizati zmage 3. publ. navajati, pripovedovati: nizati podatke v časovnem zaporedju; nizati popotne vtise / skozi otroško duševnost niza vrsto pretresljivih usod prikazuje ● ekspr. govorniki so nizali svoje razprave na predsednikovo poročilo naslanjali, opirali nízati se knjiž. vrstiti se, razprostirati se: okoli ravnine se nizajo gore / hiše se nizajo na obeh straneh ceste / ljudje so se nizali v dolgih vrstah // vrstiti se, slediti si: sestanki so se nizali večer za večerom / minute so se nizale druga k drugi ♪
  15.      nízek  -zka -o prid., nížji (í) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine ◊ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki ∙ preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh ♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega ♪
  16.      nóbel  [bǝl] prid. neskl. (ọ́) pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena / ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej // dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel ♪
  17.      nobèn  -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dǝn] (ȅ ȇ; ȅ) 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben // ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več // zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska ● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič ♪
  18.      nominálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. publ. ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje: nominalni in idejni avtor; ostal je le še nominalni šef države / nominalna in stvarna enakopravnost / aktivni in nominalni člani 2. lingv. nanašajoč se na samostalniške in pridevniške besede: nominalni stil; njegovi stavki so največkrat nominalni / nominalna funkcija besede / nominalna deklinacija imenska sklanjatev 3. ekon. izražen v denarnem znesku: nominalni osebni dohodek; nominalni stroški / nominalno povečanje proizvodnje ◊ elektr. nominalna napetost nazivna napetost; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; strojn. nominalna mera imenska mera; voj. nominalna atomska bomba atomska bomba, katere eksplozijska moč je enakovredna moči eksplozije 20.000 ton trinitrotoluola nominálno prisl.: nominalno povečati dohodek; on je predsednik samo še nominalno ♪
  19.      nominalízem  -zma m (ȋ) filoz. srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da so splošni pojmi le besede: nominalizem, konceptualizem in realizem ♪
  20.      nón plús últra  prisl. (ọ̑-ȗ-ȗ) knjiž., zapostavljeni prilastek v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je restavracija non plus ultra ♪
  21.      novoknjížen  -žna -o prid. (ȋ) lingv. nanašajoč se na novo književnost, zlasti iz druge polovice 19. stoletja: novoknjižne besede; novoknjižne izposojenke iz drugih slovanskih jezikov ♪
  22.      nòž  nôža m (ȍ ó) 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože ● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele ◊ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož ♪
  23.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  24.      občrtávati  -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
  25.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪

   301 326 351 376 401 426 451 476 501 526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA