Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bes (972-996)


  1.      konvencionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se drži ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: piše konvencionalne scenarije; konvencionalna simbolika / bila je strogo konvencionalna / konvencionalna oborožitev; pren., knjiž. prenehati hoče s tem svojim konvencionalnim življenjem // nav. ekspr. ki se rabi za določene prilike, običajen: po nekaj konvencionalnih besedah je sedel / pomagala si je s konvencionalno lažjo 2. knjiž. dogovorjen, dogovoren: konvencionalna zemljepisna znamenja konvencionálno prisl.: konvencionalno upodobljen ♪
  2.      konvencionálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost konvencionalnega: konvencionalnost zgodbe / izogibati se shem in konvencionalnosti / konvencionalnost družbe / po prvih konvencionalnostih si skoraj nista imela kaj povedati konvencionalnih besedah ♪
  3.      konvêrtor  -ja m (ē) teh. posoda za pridobivanje zlasti jekla z vpihavanjem zraka, kisika: jeklarna s sedmimi konvertorji / bakrov, jeklarski konvertor ◊ elektr. konvertor naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok in narobe; metal. bazični ali Thomasov konvertor z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa; besemerski konvertor ali besemerska peč s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa ♪
  4.      konvêrzija  -e ž (é) 1. knjiž. pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh, prestop: konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost 2. ekon., fin. sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo: povzročiti konverzijo / konverzija dolgov; konverzija posojila sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano ◊ filoz. konverzija zamenjava osebka s povedkom v sodbi; fiz. reaktorji z direktno konverzijo s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega sproščanja toplote; lingv. konverzija sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične kategorije v drugo ♪
  5.      kopíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od kopičiti: prišlo je do kopičenja blaga v trgovini / brezsmiselno kopičenje besed / kopičenje kapitala ♪
  6.      kópija  -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu 2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira 3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata ● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna ◊ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija ♪
  7.      kopírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte; kopirati in razmnoževati ♦ fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo 2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral 3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo 4. pog. posnemati, oponašati: kopira njegovo hojo, navade; kopirati koga v vedenju kopíran -a -o: hranijo kopirane freske ♪
  8.      kópula  -e ž (ọ̑) lingv. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez: poiskati kopule v stavku // veznik: kopule: in, pa, ter ◊ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom ♪
  9.      korál  -a m (ȃ) muz. enoglasna liturgična glasba, vezana le na besedne poudarke: napisati koral / peti koral / gregorijanski koral; protestantski koral liturgična himnična glasba ♪
  10.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  11.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  12.      koríst  -i ž (ȋ) 1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist; od prevajanja ni imel velikih koristi; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi; vse to dela samo zaradi materialnih koristi // nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo; branil, zagovarjal je njegove koristi; družijo jih skupne koristi / družbene koristi; to zahtevajo javne koristi; podrejati osebne koristi splošnim; zastopa koristi družbe 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi delovnega ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih ● ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo ◊ ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; jur. premoženjska korist ♪
  13.      koríti  -ím nedov. (ȋ í) zastar. opominjati, oštevati: za vsako besedico ga kori ♪
  14.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  15.      kot  vez. I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje? 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled II. v odvisnih stavkih 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6: a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni ● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj ♪
  16.      kotljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. kotaliti, valiti: vneto so kotljali sodčke; denar se je kotljal pod posteljo; pren. premišljeno je kotljal besede iz sebe kotljáti se s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotlja za materjo / okoli ognjišča se kotljajo mačice se valjajo ♪
  17.      kováč  -a m (á) 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode ∙ preg. vsak je svoje sreče kovač // nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače ◊ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber ♪
  18.      kovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od kovati: a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje ♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati b) kovanje novih besed, verzov c) kovanje načrtov č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem ♪
  19.      kováti  kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo ♪
  20.      kozêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na kozerje ali kozerijo: opisuje s kozersko gostobesednostjo; kozerska ironija kozêrsko prisl.: kozersko neprisiljeno podajanje zanimivih podrobnosti ♪
  21.      kózmos  -a m (ọ̑) 1. astr. prostor, v katerem so nebesna telesa; vesolje: širjenje kozmosa 2. po nazoru starih Grkov (neizmeren) prostor kot urejena celota: od kaosa do kozmosa; pren., knjiž. pesnikov svetlobni kozmos 3. knjiž., ekspr. človekov duhovni svet: odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom / z oslabljenim pomenom kozmos človekove notranjosti ♪
  22.      krájšati  -am nedov. (ȃ) 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere ● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote ◊ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom ♪
  23.      kraljéstvo  -a s (ẹ̑) država, ki ji vlada kralj: kraljestvo je razpadlo; dansko, švedsko kraljestvo / dedno kraljestvo // ekspr., navadno s prilastkom področje, kjer je kdo neomejen gospodar: razkazal mu je svoje kraljestvo; kuhinja je kraljestvo gospodinje / živeti v kraljestvu sanj ∙ ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno ♦ rel. nebeško kraljestvo nebesa ♪
  24.      krátek  -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á) 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost, ant. dolg: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna / obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen / žarg., šport.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo / žarg. kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej // ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m 2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma // s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro 3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik ● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije ◊ lingv. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m krátko prisl.: na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratkomalo ∙ ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratkomalo; ekspr. kratko malo ne upam se kratkomalo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav ♦ lingv. kratko naglašen samoglasnik; muz. kratko označba za način izvajanja staccato krátki -a -o sam.: pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal nakratko; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla; prim. krajši ♪
  25.      kratíca  -e ž (í) ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov: raba kratic // okrajšana beseda ali besedna zveza; okrajšava: na koncu knjige je dodan seznam kratic; v tekstu je veliko kratic ♪

   847 872 897 922 947 972 997 1.022 1.047 1.072  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA