Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bes (897-921)


  1.      karakterizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati, opredeljevati: karakterizirati dobo, pisatelja; dobro karakterizirati značaje; kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika // dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov 2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost; strank ne karakterizirajo njihovi programi ♪
  2.      kárati  -am nedov. (ā) knjiž. opominjati, oštevati: večkrat kara otroke; karal ga je zaradi malomarnosti; karal ga je, da govori nespodobno / če je jokal, ga je karal kárati se nar. belokranjsko prepirati se, prerekati se: nikar se ne karajte z njim karáje redko: karaje reči karajóč -a -e: sam sebe karajoč; karajoče besede; prisl.: karajoče pogledati káran -a -o: karani otroci ♪
  3.      karnísa  -e ž (ȋ) priprava z drogom ali s tirnicami, na katere se obešajo zavese: izdelovati karnise; lesena karnisa; karnisa iz nerjavečega materiala ♪
  4.      kárta 1 -e ž (ȃ) 1. papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu; zemljevid: obesiti karto na steno; izdelovanje kart / karta Slovenije, sveta 2. s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: geološka, hidrološka karta; meteorološka karta / dialektološka karta ki prikazuje obseg dialektov; ki prikazuje prostorsko razširjenost narečnih (jezikovnih) pojavov 3. pog. pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico a) do vstopa zlasti v gledališče, kino; vstopnica: karte so že razprodane / kupiti karte za gledališče, koncert b) do vožnje s prevoznim sredstvom; vozovnica: kupiti karto; pokazati karto sprevodniku / avtobusna, letalska karta; karta za žičnico / ob nakupu vozovnice dve karti do Maribora, prosim / mesečna karta ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj; povratna karta za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / vozna karta 4. pog., zlasti v vojnem času živilska nakaznica: razdeljevati karte / krušna, sladkorna karta / dobiti, prodajati živila na karte; ekspr. živeti na karte / živilska karta 5. pog. dopisnica, razglednica: napisati komu karto / oglasil se je z dvema kartama 6. redko izkaznica, legitimacija: pokazati karto / članska karta ● žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; pog. uvesti karte izdati živilske nakaznice, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo ◊ avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; geogr. fizična karta ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; generalna karta generalka; osnovna karta; politična karta ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; tematska karta; meteor. sinoptična karta ki prikazuje vremenske razmere in vremenske procese na določenem območju v določenem času; navt. pomorska karta ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; ptt karta dokument, ki ga uporablja pošta pri izmenjavi knjiženih pošiljk; žel. peronska karta ki daje imetniku pravico do vstopa na peron ♪
  5.      kaskáda  -e ž (ȃ) knjiž. manjši stopničasti slap: umetno narejena kaskada; kaskade in fontane / voda pada v več kaskadah; pren., ekspr. kaskada besed, smeha ♦ geogr. brzica; grad. del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu predpisani padec kanala; zaporedje takih delov ♪
  6.      kášta  -e ž (ȃ) 1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: peljati koga v kašto / izprazniti kašte 2. redko skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte 3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec) ◊ grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov ♪
  7.      kátedra  -e ž (ȃ) 1. učno-znanstvena enota oddelka univerze, stolica: razpisati mesto asistenta pri katedri za splošno kemijo; katedra za slovenski jezik; predstojnik katedre / žarg. sestanek katedre učiteljskega zbora te enote // učiteljsko mesto na taki enoti: dali, poverili so mu katedro za matematiko 2. redko govorniški oder, tribuna: slišati žaljive besede s katedre ♪
  8.      kategoríja  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode / publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti / ceste iste kategorije 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije ● publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev ◊ avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija ♪
  9.      katehétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na katehetiko ali katehezo: katehetični obrazci; prevod katehetičnih besedil / katehetična razlaga zakramenta ♪
  10.      kateksohén  prisl. (ẹ̑) knjiž., zapostavljeni prilastek v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je znanost kateksohen ♪
  11.      kavalírski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na kavalirje: kavalirski poklon; kavalirsko vedenje / oddolžil se jim je za njihovo kavalirsko dejanje / do žensk je zelo kavalirski / ekspr. dal je kavalirsko besedo / kavalirska čast kavalírsko prisl.: sobo je kavalirsko odstopil; z njim so ravnali kavalirsko ♪
  12.      kavatína  -e ž (ȋ) muz., v 18. in 19. stoletju kratka, preprosta pesem brez ponavljanja besed, stavkov, zlasti v operi: arije in kavatine ♪
  13.      kávelj  -vlja m (á) priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za a) obešanje česa: zabiti kavelj v steno; sneti hlače s kavlja; meso je obesil na kavelj; železni kavlji b) prijemanje, vlečenje: hlod je premaknil s kavljem / čolnarski kavelj; nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu; prijemalni kavelj c) pritrjevanje, pričvrščanje: lestev je oprl s kavlji na polico / kretnice so pritrjene s kavlji ◊ med. kavelj priprava za pričvrščanje robov rane; žel. kavelj priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive; vlečni kavelj za vlečenje in spajanje posameznih vagonov ♪
  14.      káveljček  -čka [vǝl] m (ȃ) 1. manjšalnica od kavelj: sneti ključe s kaveljčka; krilo je obesila na kaveljčka obešalnika; lesen kaveljček 2. del manjše priprave za napenjanje: s kaveljčki zapeta obleka 3. kaveljčasti izrastek: oprijemalni kaveljčki stebla / klòp ima ob straneh na sesalu kaveljčke ♪
  15.      kávri  -ja m (ȃ) zool. polž s porcelanasto hišico, ki živi v Indijskem oceanu, Cypraea moneta: majhni kavriji / okrog vratu je imel obešene svetleče kavrije hišice kavrijev ♪
  16.      kávsniti  -em dov. (á ȃ) nav. ekspr. hitro, sunkovito seči s kljunom po čem: kokoš je kavsnila zrno // udariti s kljunom: papiga ga je kavsnila; pren., ekspr. spet je kavsnil vmes s svojo besedo ♪
  17.      kazálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. redko podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: kazalka tehtnice kaže na nič 2. lingv. beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo, obliko: slovar ima tudi kazalke ♪
  18.      kazálo  -a s (á) 1. seznam poglavij, sestavkov, v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani: knjiga nima kazala / abecedno kazalo 2. redko podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: pogledal je na kazalo ure ◊ biblio. avtorsko kazalo urejeno po imenih avtorjev; imensko, stvarno, vsebinsko kazalo; navt. krmilno kazalo priprava na poveljniškem mostu, ki kaže položaj krmila; teh. oljno, vodno kazalo priprava, ki kaže višino olja, vode v posodi ♪
  19.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  20.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪
  21.      kino...  ali kíno... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na kino ali kinematograf a) s tujko v drugem delu: kinoaparat, kinoprojektor; kinoskop b) z domačo besedo v drugem delu: kinoobiskovalec in kino obiskovalec; kinodvorana in kino dvorana ♪
  22.      kipéti  -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze // z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku ● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito ♪
  23.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  24.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  25.      kláfarski  tudi klafárski -a -o prid. (ȃ; á) pog., slabš. kvantarski: klafarske besede / spet poje klafarsko pesem ♪

   772 797 822 847 872 897 922 947 972 997  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA