Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bes (3.797-3.821)


  1.      žebljíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir ♪
  2.      žebránje  -a s (ȃ) glagolnik od žebrati: iz sobe se je slišalo žebranje molitve / žebranje tolažilnih besed / naraščajoče žebranje glasov ♪
  3.      žéhta  -e ž (ẹ̑) pog. zlasti ročno pranje navadno večje količine perila: imeti žehto na določen dan v tednu; perilo se nabira za žehto / dati rjuhe v žehto // perilo, ki se naenkrat opere: obesiti žehto; prati žehto; žehta je že suha ● ekspr. dati koga v žehto kritično raziskati njegovo ravnanje, delo; nar. koroško babja žehta jed iz opečenih krušnih rezin, prelitih s kuhanim vinom; trijet; ekspr. v hiši je velika žehta splošno čiščenje ♪
  4.      žéjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. brezoseb. čutiti potrebo po pijači: hudo me žeja; pogosto ga žeja 2. povzročati občutek žeje: meso žeja; slane jedi nas žejajo 3. brezoseb., ekspr., navadno v zvezi s po čutiti močno željo, potrebo po čem: žeja ga po gorah; dandanes ljudi žeja po razvedrilu; žeja ga dobre besede 4. knjiž. živeti v pomanjkanju pijače, tekočine: ne bo vam treba ne gladovati ne žejati ♪
  5.      žéjen  -jna -o prid. (ẹ́ ẹ̑) 1. ki čuti potrebo po pijači: žejen bolnik, otrok; od tu ne boste odšli lačni in žejni; zelo žejen; žejen kot duša v vicah; žejen kot žolna // ekspr. ki izraža žejo: naredil je nekaj žejnih požirkov / vreči žejen pogled proti krčmi 2. ekspr. ki ima premalo vlage, mokrote: žejne rože; žejna polja 3. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: žejen domače besede; dobrote in ljubezni žejni otroci; žejen plesa; množica je žejna in lačna pravice ● ekspr. človek z večno žejnim grlom z veliko, nepotešljivo potrebo po (alkoholnih) pijačah; ekspr. prepeljati koga žejnega čez vodo z zvitim govorjenjem, ravnanjem izmakniti se izpolnitvi zahtev koga žéjno prisl.: žejno brati ♪
  6.      žénski  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja / ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko // tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi ● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom ◊ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov žénsko prisl.: dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk ♪
  7.      žerjàv  -áva m (ȁ á) 1. velika ptica z dolgim vratom, dolgimi golimi nogami in navadno sivim perjem: žerjavi letijo na jug; oglašanje žerjavov; kričali so kot žerjavi 2. naprava za dvigovanje, prenašanje na vrvi obešenih bremen po zraku na manjše razdalje: nakladati ladjo z žerjavom; ladijski žerjav; žerjav z obtežilom; nosilnost žerjava; ročica žerjava ◊ strojn. kabelski žerjav pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem; mostni žerjav pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. premični žerjav ki se premika z lastnim pogonom; zool. sivi žerjav umazano sive barve, s črno glavo in vratom ter belima progama vzdolž vratu, Grus grus ♪
  8.      žéti  žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á) 1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti // s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh ● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen ◊ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi ♪
  9.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  10.      žíg  -a m (ȋ) 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig // v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani 2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige 3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva ● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje ◊ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja ♪
  11.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  12.      življênje  -a s (é) 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed 9. celota dogajanja a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje ● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt ◊ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči ♪
  13.      živo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na živ: živobeseden, živoroden ♪
  14.      žívost  -i ž (í) lastnost, značilnost živega: živost snovi; živost in mrtvost / ohraniti živost duha do pozne starosti; narodna, ustvarjalna živost skupnosti / ekspr. živost problematike / fantova živost / živost pogleda / živost barv / živost oseb v romanu ♦ lingv. značilnost samostalniških besed moškega spola, označujočih bitja, ki se kaže v enakosti rodilnika in tožilnika ♪
  15.      žlobudràv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪
  16.      žóganje  -a s (ọ̄) glagolnik od žogati se: pri žoganju so se zelo razgreli; žoganje in plavanje / žoganje z besedami ♪
  17.      žolčljív  -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo prisl.: žolčljivo reči ♪
  18.      žólčnost  -i [u̯č] ž (ọ̑) ekspr. jezljivost, togotljivost: ni mogel obvladati svoje žolčnosti / žolčnost glasu // strastna, popadljiva sovražnost: žolčnost besed / z žolčnostjo vprašati ♪
  19.      žonglêr  -ja m (ȇ) 1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler 2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji ♪
  20.      žonglíranje  -a s (ȋ) glagolnik od žonglirati: spretno žongliranje s krožniki / žongliranje z ljudmi / žongliranje z besedami, s pojmi ♪
  21.      žonglírati  -am nedov. (ȋ) 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati ♪
  22.      žúgniti  -em dov. (ú ȗ) 1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: skrivaj mu je žugnila / žugniti s prstom 2. star. povedati, reči: nikomur ni žugnil o svoji nameri / niti besede ni žugnil rekel, spregovoril ♪
  23.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  24.      žvenkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje ∙ ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje ♪
  25.      žvêplo  -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo ♪

   3.572 3.597 3.622 3.647 3.672 3.697 3.722 3.747 3.772 3.797



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA