Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bes (3.147-3.171)


  1.      u...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina ♪
  2.      ubádati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima // ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo ♪
  3.      ubéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu // star. pobegel: ubežni vojak; ubežna skupina ◊ astr. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče ♪
  4.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  5.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  6.      ubógati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše; pes uboga gospodarja; ti mu reci, mene ne uboga; v vsem ga uboga; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo; konj uboga na poteg vajeti; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega // upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta; ubogati svojo pamet, razum 2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi; oči ga ne ubogajo ne more več gledati; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin ♪
  7.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
  8.      učênje  -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah ♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo ♪
  9.      učenóst  -i ž (ọ̑) obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami // ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost; papirnata, siva, šolska, tuja učenost ● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat; star. hram učenosti šola ♪
  10.      učinkováti  -újem nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila ♪
  11.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  12.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  13.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  14.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  15.      udomáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede ♪
  16.      udomáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado udomáčiti se ekspr. prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil ● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji ♪
  17.      udušíti  -ím dov., udúšil (ȋ í) 1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah 3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake 4. redko pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti 5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil udušèn -êna -o: udušen glas; prisl.: udušeno krikniti ♪
  18.      uganíti  in ugániti -em dov. (ȋ á) 1. ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov: uganil je njene misli, skrite namene, želje; uganil je, da bo deževalo; uganila je, koliko je star; to je lahko, težko uganiti / iz njegovih besed je uganil, kdo je; po njenih očeh je uganil resnico / ekspr. vedeževalka ji je vse uganila pravilno napovedala prihodnost 2. rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri: kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado / uganiti naslov pesmi; uganiti osebo / uganiti uganko rešiti 3. star. ugotoviti, spoznati: kmalu so uganili, da krade / težko je uganil bistvo problema dojel, razumel ● pog., ekspr. ti jo zmeraj uganeš pravilno poveš, narediš; pog. v veseli družbi so marsikatero uganili povedali so več domislic, šal; pog. uganiti nepremišljenost, neumnost narediti, zagrešiti; pog. prisedita, bomo kakšno pametno uganili se bomo kaj pametnega pogovorili ugánjen -a -o: uganjena beseda ♪
  19.      ugánka  -e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke; razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko; zastaviti komu uganko; lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank // grafični lik, risba ali skupek zlogov za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed: zadaj so navedene rešitve vseh ugank; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke 2. ekspr., navadno v povedni rabi kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: to je za mnoge uganka; kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja ● ekspr. govorila je v ugankah ne naravnost, prikrito ♪
  20.      ugánkarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ugankarje ali ugankarstvo: ugankarski kotiček v časopisu / ugankarski klub ugánkarsko prisl.: ugankarsko zanimive besede ♪
  21.      uglasbítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od uglasbiti: uglasbitev s sodobnimi kompozicijskimi postopki 2. skladba, navadno na besedilo: v drugem delu zbirke so uglasbitve Prešernovih pesmi ♪
  22.      uglásbiti  -im dov. (ā ȃ) dati čemu glasbeno, zvočno podobo: pesem je uglasbil znani skladatelj uglásben -a -o: nanovo uglasbeno besedilo ♪
  23.      ugledalíščiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. izoblikovati, predstaviti z gledališkimi sredstvi: režiser je učinkovito ugledališčil besedilo ugledalíščen -a -o: ugledališčena poezija ♪
  24.      ugnézditi se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti gnezdo: lastovke so se ugnezdile pod napuščem 2. ekspr. naseliti se, navadno proti volji koga: brez našega dovoljenja se je ugnezdila pri nas; v šoli so se ugnezdili tuji vojaki / na podstrešju so se ugnezdile miši / na mladikah se je ugnezdila plesen / v jezik se je ugnezdila marsikatera tuja beseda; pren. v hiši se je ugnezdila žalost 3. ekspr. namestiti se: otroka sta se ugnezdila na zadnjem sedežu; udobno se ugnezditi ugnézden -a -o: v ljudeh je še preveč ugnezdena stara miselnost ♪
  25.      ugovárjati  -am nedov. (ȃ) navadno z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: predrzniti se, upati si komu ugovarjati; nihče ni ugovarjal; otrok ugovarja staršem; odločno, vztrajno ugovarjati / ugovarjati odločitvi, sklepu; ugovarjati sodbi urednika; ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju / bilo je drugače, mu je ugovarjal ♪

   3.022 3.047 3.072 3.097 3.122 3.147 3.172 3.197 3.222 3.247  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA