Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

berilij (4)

1.      berílij  -a m (í) kem. zelo trda lahka kovina sive barve, element Be: pridobivati berilij ♪
2.      berílijev  -a -o prid. (í) nanašajoč se na berilij: berilijeve spojine ♦ metal. berilijev bron zlitina bakra in berilija ♪
3.      beríl  -a m (ȋ) min. heksagonalni berilijev in aluminijev silikat: akvamarin in smaragd sta različka berila ♪
4.      bròn  brôna m (ȍ ó) 1. zlitina bakra in drugih kovin: vlivati bron; vrata iz brona; glasovi zvenijo kot bron / spomenik v bronu iz brona / publ. za tekmovalko je letos na olimpijskih igrah ostal samo bron bronasta kolajna ♦ elektr. elektrotehnični bron z velikim odstotkom bakra; metal. berilijev bron zlitina bakra in berilija // žarg., um. umetniški izdelek iz te zlitine: na razstavi je bilo največ bronov 2. pesn. bronast zvon: iz stolpa je donel bron ♪