Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

belka (51-75)

51.      krvníca  -e ž (í) 1. ženska oblika od krvnik: izročena je bila krvnici 2. bot. navadno užitna goba belkaste ali rjavkaste barve, brez klobuka; prašnica ♪
52.      látje  -a stil. latjè -à s (ā; ȅ ȁ) 1. več latov, lati: proso ima polno, težko latje; ovseno latje / oves gre v latje dela late / koruzo je pokosil, preden se je pokazalo latje 2. nar., v zvezi medvedovo latje visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje: trgati medvedovo latje ♪
53.      ledén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz ledu: sneg je bil pokrit z ledenimi kristali; ledena ploskev stadiona; ledene plošče na reki; na vodi se dela ledena skorja / ledena gora velika gmota ledu, plavajoča po morju; ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah; od streh visijo ledene sveče podolgovate tvorbe iz ledu / knjiž., ekspr. ladja se je komaj rešila iz ledenega objema // pokrit z ledom: spodrsniti na ledeni cesti; smučišče je ledeno 2. nav. ekspr. ki ima zelo nizko temperaturo: leden curek vode; voda je ledena / njene roke so ledene / Severno Ledeno morje // ki vzbuja, povzroča občutek hudega mraza: ledena burja; pozimi je njegova soba ledena / leden pot mu je stopil na čelo 3. ekspr. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: odgovoriti z ledenim glasom; iti z ledenim obrazom mimo; ošvrkniti z ledenim pogledom; doživeti leden sprejem; ledene besede / odnosi med njima so ledeni 4. ekspr. ki se sploh ne da vplivati čustvom: to je leden človek; prosili so jo, pa je ostala ledena / ukrepati z ledenim mirom; njeno ledeno srce // ki sploh ne izraža čustev: nobena mišica se ni zganila na njegovem ledenem obrazu; pogledati z ledenimi očmi 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: leden mraz je nastopil / leden obup, strah; to ga navdaja z ledeno grozo ● ledeni možje ali ledeni svetniki čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij ◊ agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk; gastr. ledena bomba slaščica v obliki bombe iz sladoleda; ledena kava kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; šport. ledeni stadion ledni stadion ledéno prisl.: od gor je ledeno pihalo; kaj mi je vse to mar, je rekel ledeno; ledeno zavrniti koga; ledeno hladni odnosi; ledeno modra barva svetlo modra z belkastim odtenkom; voda je ledeno mrzla; ledeno mirno pojasniti / v povedni rabi: na pločniku je bilo ledeno; danes je zunaj ledeno ♪
54.      ledénka  -e ž (ẹ̄) vrtn., navadno v zvezi ljubljanska ledenka glavnata spomladanska solata s krhkimi listi: gojiti ljubljansko ledenko ◊ bot. želatinasta ledenka užitna belkasta zdrizasta goba, ki raste na štorih iglavcev, Pseudohydnum gelatinosum ♪
55.      límfa  -e ž (ȋ) 1. biol. belkasta, krvni plazmi podobna tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali, mezga: pod roženo plastjo kože se je nabrala limfa; kri in limfa 2. med. cepivo proti kozam: vbrizgniti limfo ♪
56.      lúnica  -e ž (ú) 1. ekspr. manjšalnica od luna: poglej, lunica že vzhaja; lunica in zvezdice 2. navadno v zvezi nohtna lunica belkast polkrožni del nohta pri korenu: lakirati tudi nohtno lunico ♪
57.      malocvéten  -tna -o prid. (ẹ̑) vrtn. ki ima malo cvetov: malocvetna cvetlica // ki ima majhne cvete: malocvetne in velikocvetne begonije ◊ bot. malocvetna španska detelja rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum ♪
58.      máz  -í ž (ȃ) knjiž. mazilo, mast: mazati z mazjo // premaz: maz se je hitro posušila ◊ anat. sklepna maz gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja; med. sirasta maz belkasta obloga na novorojenčkovi koži ♪
59.      medén ¹ -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na med m: a) medena kapljica / medena barva b) medeno pecivo; medeno testo / medena potica c) meden sat; letos je medeno leto č) medeno cvetje 2. redko, navadno v zvezi s hruška, jabolko mehek, zmehčan, goden: medene hruške 3. ekspr. zelo, pretirano prijazen: meden človek; ves meden je bil z njo // ki vsebuje, izraža veliko, pretirano prijaznost: govoriti z medenim glasom; meden nasmeh, pogled; medene besede; medena govorica; pisati medena pisma 4. ekspr., v zvezi medeni mesec, medeni teden čas prvih mesecev, tednov po poroki: njuni medeni tedni so končani; pren., publ. medeni tedni po zmagi so minili in začela se je stvarnost ◊ bot. medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus; medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; čeb. medena rosa sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana medéno prisl.: medeno govoriti; medeno se priklanjati; prstan z medeno rumenim kamnom; medeno sladek ♪
60.      medvédov  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na medvede: medvedov brlog; biti oblečen v medvedovo kožo 2. nar., v zvezi medvedovo latje visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje: trgati medvedovo latje 3. nar., v zvezi medvedova hruška plod gloga: nabirati medvedove hruške ● poljud. medvedovi parkeljci ali medvedove tačke užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen ♪
61.      mešíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice // nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke 3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini 4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih ♪
62.      mézga  -e ž (ẹ̄) 1. kuhano, zgoščeno sadje ali zelenjava s sladkorjem, začimbami: kuhati mezgo / jedi dodati paradižnikovo mezgo // marmelada: namazati kruh z mezgo; jabolčna, marelična mezga 2. biol. belkasta, krvni plazmi podobna tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: endokrine žleze oddajajo hormone tudi v mezgo; kri in mezga 3. agr., gozd. tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti; muzga: brezova mezga / drevo je v mezgi ♪
63.      mókarica  -e ž (ọ̑) 1. prodajalka moke: mokarice na živilskem trgu 2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus: nabirati užitne mokarice ♪
64.      mŕhar  -ja m (ȓ) 1. žarg. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: pazil je na gamse, da bi jih ne postrelil kak mrhar / kot psovka mrharji, lovišče boste izpraznili 2. žival, ki se hrani z mrhovino; mrhovinar: truplo so prepustili mrharjem / ekspr. šape mrharja medveda ◊ zool. mrhar po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini, Neophron percnopterus; mrharji hrošči, ki zalegajo jajčeca v mrhovino, Silphidae ♪
65.      múra  -e ž (ȗ) črnkasta žival, navadno krava: mura in belka ♪
66.      nágelj  -na [gǝl] m (á) okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti: na oknih so cveteli nageljni; gojiti, zalivati nageljne; odtrgal je nagelj in si ga zataknil v gumbnico; beli, rdeči nageljni / šopek nageljnov / gorenjski nagelj z razvejenim visečim steblom in živo rdečimi cveti; vrtni nagelj // poljud., v zvezi turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj: vrtnice in turški nageljni ◊ bot. brkati nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, Dianthus barbatus; navadni nagelj okrasna rastlina z maloštevilnimi rožnatimi ali škrlatnimi cveti v socvetjih, Dianthus carthusianorum; vrtn. šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti ♪
67.      nágeljnov  -a -o [gǝl] prid. (á) 1. nanašajoč se na nagelj: nageljnov cvet ♦ vrtn. nageljnova črnoba glivična bolezen nageljna, ki se kaže kot belkaste, rjavkaste pege s sajasto prevleko 2. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: cimet in nageljnove žbice ♪
68.      oblóga  -e ž (ọ̑) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga 4. redko oblaganje: končati oblogo ◊ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh ♪
69.      obložíti  -ím dov., oblóžil (ȋ í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini ♪
70.      oslàd  in oslád -áda m (ȁ á; ȃ) bot. travniška ali močvirska rastlina s pernatimi listi in z belkastimi cveti v socvetju, Filipendula: čaj iz močvirskega oslada ♪
71.      pégast  -a -o prid. (ẹ́) ki ima pege: pegast obraz; biti pegast po obrazu, rokah / pegasta deklica // lisast: perje je rjavo in temno pegasto ◊ bot. pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum; pegasta mušnica strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami, Amanita pantherina; med. pegasti tifus pegavica ♪
72.      péhtran  -a m (ẹ́) začimbna rastlina s suličastimi listi in drobnimi belkastimi cveti v koških: gojiti pehtran / posuti s sesekljanim pehtranom s sesekljanimi pehtranovimi listi ♪
73.      planínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na planino: a) planinska paša; planinska sirarna b) dobro mu je del planinski zrak; označevati planinske poti; planinske rastline gorske rastline / planinski čevlji; planinska oprema / znan planinski pisatelj / planinski dom; planinska koča / Planinska zveza Slovenije ● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj ◊ bot. planinski pelin sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških, Achillea clavennae; planinski srobot gorska rastlina z deljenimi listi in modrimi cveti, Clematis alpina; tur. planinsko zavetišče manjša stavba v gorah, navadno samo za prenočevanje planincev; zool. planinski hudournik lastovki podobna ptica selivka, ki gnezdi zlasti na skalnatih stenah, Apus melba; planinski orel velika ptica ujeda s temno rjavim, na tilniku zlato rjavim perjem, ki gnezdi zlasti na skalnatih stenah, Aquila chrysaetos; planinski zajec; planinska kavka; planinska pevka manjša sivo rjava ptica z belkastim in temno lisastim grlom ter rjasto rjavo progastimi boki, Prunella collaris ♪
74.      plésen  -sni ž (ẹ̑) glivična bolezen, ki se kaže kot belkasta, sivkasta, zelenkasta prevleka na rastlinah, organskih snoveh: krompir, trte je napadla plesen; škropiti proti plesni // taka prevleka na rastlinah, organskih snoveh: obrezati plesen na siru; plesen na soku; kruh je bil zelen od plesni // bot. glivica, ki povzroča to bolezen: raziskovati plesni / čopičasta plesen; glavičasta plesen ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih snoveh, Mucor mucedo; krušna plesen ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum ◊ agr. kamamberska plesen žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju kamamberskega sira; krompirjeva plesen; pepelasta plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline ♪
75.      podlásica  -e ž (á) 1. majhna roparska žival vitkega telesa z rdečkasto rjavo, po trebuhu belkasto dlako: podlasica je pregriznila plenu vrat; gibčen, uren kot podlasica 2. ekspr. premeten, zvit človek: za tega pravnika trdijo, da je podlasica / kot psovka tudi s teboj bomo obračunali, podlasica hinavska ♪

   1 26 51 76 101