Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

beli (376-400)


  1.      kópčica  -e ž (ọ̑) bot. rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis ♪
  2.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  3.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  4.      korênje  tudi korénje -a s (é; ẹ̑) 1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja ♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota 2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja ♪
  5.      kóretelj  in korételj in korêtelj -tlja m (ọ̑; ẹ́; é) kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si koretelj; duhovniki v belih koretljih // knjiž. temu podobno oblačilo sploh: spokorniki so v črnih koretljih drug za drugim stopali iz cerkve ♪
  6.      koriánder  -dra m (á) 1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete 2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra ♪
  7.      korúza  -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo; koruzo ličkati; popoldne so lomili, trgali koruzo; pečena koruza; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza ∙ ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica ♪
  8.      kôsem  tudi kósem -sma m (ó; ọ̄) 1. rahel skupek vlaken, dlak: volneni kosmi; kosmi prediva / trgati na kosme, v kosme kosmati / prišel je opraskan in brez nekaj kosmov las šopov // ekspr. temu podoben skupek česa sploh: kosmi meglic, oblakov; na nebu je bilo le nekaj belih kosmov oblakov / dim se je nad streho trgal v kosme 2. velika, cunjasta snežinka: padali so debeli kosmi / naletava, sneži v kosmih ♪
  9.      kosílnica 2 -e [u̯n] ž (ȋ) nar. jerbas: Na glavah se jim zibljejo široke kosilnice, pokrite z belimi prti (C. Kosmač) ♪
  10.      kosmatínec  -nca m (ȋ) 1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec // neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal 2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec ♪
  11.      kosmìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od kosem: kosmič prediva, vate / krpa ne pušča kosmičev / kosmič surovega masla / sneg je padal v debelih kosmičih 2. nav. mn., v zvezi ovseni kosmič oluščeno in stisnjeno ovseno zrno: zavitek ovsenih kosmičev / jedli so ovsene kosmiče z mlekom ♪
  12.      kôstanj  -ánja m (ó á) drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v socvetjih ali njegovi užitni sadovi: kostanj že cvete; nabirati kostanj; jesti kuhan, pečen kostanj / pravi kostanj ∙ ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi ♦ bot. divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum ♪
  13.      kostánjevec  -vca m (á) 1. nar. konj kostanjeve barve: rjavec in kostanjevec 2. čeb. kostanjev med: hojevec in kostanjevec ◊ bot. vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi; vodni orešek ♪
  14.      kostén  -a -o prid. (ẹ̑) zastar. koščen: nožiček z belim kostenim ročajem / njegov kosteni obraz ♪
  15.      kosteníčevje  -a s (í) bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina ♪
  16.      kosteníka  -e ž (í) bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina: kostenika, dren in češmin ♪
  17.      koščíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od kost: ptič ima drobne koščice / ribja koščica se mu je zataknila v grlu 2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu: breskova, slivova koščica / sadne koščice 3. nar. prekmursko bučno seme: nepozabni so bili zimski večeri z luščenjem koščic ● ekspr. njeni prsti so same koščice so zelo suhi; ekspr. rad bi mu koščice potipal, pretresel rad bi ga zelo pretepel ◊ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; bot. koščica močvirska ali vodna rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Sium ♪
  18.      kotoneáster  -tra m (á) vrtn. okrasni grm z drobnimi belimi ali bledo rožnatimi cveti in rdečimi plodovi, panešplja: po parku so nasadili več vrst kotoneastrov ♪
  19.      kózji  tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci ● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga ◊ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje ♪
  20.      kozjíca  -e ž (í) bot. trnata rastlina s škrlatno rdečimi, vijoličastimi ali belimi cveti v koških, Onopordum: ilirska kozjica ♪
  21.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  22.      kraljíca  -e ž (í) 1. v nekaterih državah vladarica: angleška kraljica; zdela se mi je kot kraljica 2. kraljeva žena: kralj in kraljica 3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss // kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke; kraljica športa atletika 4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama: izgubiti kraljico ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi ♪
  23.      kràp 2 krápa m (ȁ á) nav. mn., gastr. jed iz testa, pripravljenega iz ajdove ali pšenične moke, s skutnim ali drugačnim nadevom: zabeliti krape; na mizi je bila polna skleda krapov ♪
  24.      krastáča  -e ž (á) dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi bradavicami: po travi je nerodno hodila krastača; velika, ostudna krastača ♪
  25.      krástavka  -e ž (á) bot. strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami; panterjeva mušnica ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA