Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

bele (661)



  1.      bélec  -lca [za žival tudi c] m (ẹ̑) 1. človek bele rase: boj za enakopravnost črncev in belcev 2. belkasta žival, navadno konj: jahati na belcu; isker belec 3. pog., slabš., redko belogardist, domobranec: belci in Lahi so napadli partizane
  2.      belemnít  -a m () pal. izumrli glavonožec, ohranjen kot okamnina: amoniti in belemniti
  3.      beléti  -ím nedov., béli (ẹ́ í) postajati bel, svetel: lasje mu že belijo; oblaki so beleli in naznanjali zarjo // pesn. belo se odražati, bleščati se: sneg je belel v soncu
  4.      beletríja  -e ž () knjiž. umetniška literatura, leposlovje: pisati beletrijo; mladinska beletrija; moderna beletrija
  5.      beletríst  -a m () pisec beletrističnih del, leposlovec: domači beletristi; moderna smer beletristov
  6.      beletrístičen  -čna -o (í) pridevnik od beletristika, leposloven: beletristični spisi; beletristična knjiga; beletristično delo
  7.      beletrístika  -e ž (í) umetniška literatura, leposlovje: izdajati beletristiko / poljudna beletristika
  8.      bélež  -a m (ẹ̑) z vodo mešano gašeno apno za beljenje (sten): pripravil si je belež za stene; razkuževalni učinek apnenega beleža // tanka prevleka iz tega: belež se lušči; pod beležem so odkrili freske
  9.      beléžen  -žna -o prid. (ẹ̑) namenjen za zapisovanje: beležni blok
  10.      beléžiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zapisovati: časnikar beleži izjave; beležiti si podatke / aparati natančno beležijo hitrost / pisar. se priporočamo in beležimo z odličnim spoštovanjem 2. publ. ugotavljati, opažati: v zadnjem času beležimo odločno tendenco k sprostitvi trga / naši plavalci beležijo letos lepe uspehe imajo, dosegajo
  11.      beléžka  -e ž (ẹ̑) 1. kratek zapisek, opomba: delati si beležke; stenografska beležka / beležka o ruski književnosti 2. beležnica: zapisovati si rede v beležko
  12.      beléžnica  -e ž (ẹ̑) zvezek za zapiske, navadno manjši: vzeti beležnico iz žepa; zapisati naslov v beležnico; beležnica s popotnimi vtisi
  13.      beléžnik  -a m (ẹ̑) zastar. 1. notar: napisali so ženitovanjsko pismo pri beležniku 2. beležnica: beležnik z naslovi
  14.      čebélen  -lna -o [čeb in čǝb] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čebele: čebelni panj, roj; čebelno želo / čebelni vosek
  15.      debélec  -lca [c tudi lc] m (ẹ̑) ekspr., redko debel človek: prvi je debelec, drugi suhec
  16.      debelênje  -a s (é) glagolnik od debeleti: močnate jedi povzročajo debelenje
  17.      debeléti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko debeliti se: deblo raste v višino, hkrati pa debeli; spodnja ustnica mu je debelela
  18.      bélec  -lca m (-ẹ̑) kdor ni bele rase: boj za enakopravnost belcev in nebelcev
  19.      obeléti  -ím dov., obéli (ẹ́ í) postati bel, svetel: od sonca so mu lasje obeleli obelèl in obelél -éla -o: obeleli lasje
  20.      obeléžba  -e ž (ẹ̑) publ. označitev, zaznamovanje: obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto // znak, znamenje: obeležbe na cestišču
  21.      obeleževáti  -újem nedov.) publ. 1. označevati, zaznamovati: obeleževati drevje za sečnjo 2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov
  22.      obeléžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. 1. označiti, zaznamovati: obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave 2. razložiti, pojasniti: v govoru je obeležil pomen te akcije; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru obeléžen -a -o: državni praznik je bil obeležen z novimi delovnimi zmagami; obeležena trasa
  23.      obeléžje  -a s (ẹ̑) publ., navadno s prilastkom 1. značilnosti, posebnosti: kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje; opisi narave imajo lirično obeležje 2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje
  24.      odebeléti  -ím dov. (ẹ́ í) redko odebeliti se: krave pri krmljenju s koruzo odebelijo / drevo odebeli / koža na podplatih odebeli odebelèl in odebelél -éla -o: odebelel človek
  25.      pobeléti  -ím dov., pobéli (ẹ́ í) postati bel, svetel: ušesa so mu od mraza pobelela

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA