Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
bastard (5)
- bastárd -a m (ȃ) 1. biol. potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec: ta pes je bastard 2. slabš., redko nezakonski otrok, zlasti če so njegovi starši iz zelo različnih družbenih razredov: v hiši svojega bogatega očeta se je počutil tujca in bastarda // izrodek, izvržek: rekli so, da je svinja in bastard ♪
- bastárden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bastarde: bastardna žival; pren. ta beseda je bastardna tvorba ♪
- bastardírati -am dov. in nedov. (ȋ) biol. medsebojno oploditi živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti; križati: bastardirati rž in pšenico; bastardirati žrebca z oslico bastardíran -a -o: bastardirane čebele ♪
- bastárdka -e ž (ȃ) ženska oblika od bastard ♪
- bastárdski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bastarde: grof in njegov bastardski sin; pren. bastardska mešanica stilov ♪