Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

balansirka (1)

1.      balansírka  -e ž (ȋ) drog za vzdrževanje ravnotežja; ravnotežnica: vrvohodec z balansirko v rokah ♪