Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

avl (1.901-1.925)


  1.      katalóg  -a m (ọ̑) 1. sistematični seznam knjig z določenimi podatki: izdelati, sestavljati katalog; poiskati signaturo knjige v katalogu; moderno urejeni katalogi; katalog knjižnice / prostori za katalog / žarg. iti v katalog v oddelek za katalogizacijo // s prilastkom seznam česa z določenimi podatki sploh: zvezdni katalog; katalog umetnin; katalog znamk; pren., publ. katalog človekovih pravic 2. publikacija s seznamom določenih del in nekaterimi podatki: galerijski katalog; katalog s predgovorom 3. seznam vsega blaga proizvodne ali trgovske organizacije, opremljen s podatki o kvaliteti, s ceno in sliko: katalogi in prospekti / naročiti blago po katalogu 4. zastar. dnevnik, redovalnica: odprl je katalog in začel spraševati ◊ biblio. abecedni katalog; avtorski katalog narejen po abecedi avtorjev; listkovni katalog; stvarni katalog narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; šol. katalog nekdaj uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju ♪
  2.      katalogizácija  -e ž (á) popisovanje (knjig, časopisov) za katalog: izboljšanje katalogizacije v knjižnicah / opravljati katalogizacijo / oddelek za katalogizacijo ♪
  3.      katastrófa  -e ž (ọ̑) 1. dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje: katastrofa je uničila deželo; ugotavljati škodo po katastrofi; potresna, vodna katastrofa; posledice katastrofe; vedenje živali med katastrofo / publ. atomska katastrofa razdejanje, uničenje, ki bi ga povzročila uporaba atomskih bomb; vesoljske katastrofe dogodki, ki povzročijo velike spremembe v vesolju / naravna katastrofa 2. nav. ekspr. zelo hud, neprijeten dogodek z usodnimi posledicami, nesreča: katastrofe so ga utrdile; doživljati same katastrofe; vojna in druge katastrofe / kakšen popravni izpit še ni taka katastrofa / publ. aprilska katastrofa kapitulacija stare Jugoslavije ob fašističnenn napadu 3. nav. ekspr. uničenje, propad: katastrofa se bliža, prihaja; izdajalci so pehali državo v katastrofo; podjetje je pred katastrofo; naselitev krapa v teh vodah je povzročila ribjo katastrofo; katastrofa družine / napovedovati politično, socialno katastrofo prevrat // ekspr. prenehanje življenja, smrt: zdravnik se boji, da bo nastopila katastrofa; zdravila so preprečila katastrofo ◊ geol. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju; lit. razplet s tragičnim koncem ♪
  4.      katastrofálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč: katastrofalen potres, požar; katastrofalna eksplozija // nav. ekspr. ki ima zelo hude posledice; poguben, usoden: napraviti katastrofalno napako; katastrofalna zmota / katastrofalno spoznanje / katastrofalen dvig cen zelo velik 2. ekspr. zelo slab, neugoden: katastrofalen potek bitke; preteklo leto je bilo v gospodarstvu naravnost katastrofalno / našli so ga v katastrofalnem stanju / katastrofalne posledice // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: doživeti katastrofalen polom, poraz katastrofálno prisl.: izguba popularnosti se je katastrofalno pokazala pri volitvah; domačini so goste katastrofalno premagali; sam.: vsak dan se zgodi kaj katastrofalnega ♪
  5.      katédrski  -a -o prid. (ẹ́) ekspr. tog, neživljenjski: katedrska učenost; katedrsko premlevanje idej // uraden, avtoritativen: povedati v katedrskem tonu / katedrska strogost ◊ polit. katedrski socialist ob koncu 19. stoletja pripadnik smeri, ki je nasproti marksizmu uveljavljala teorije o reformah v buržoazni družbi ♪
  6.      katehéza  -e ž (ẹ̑) rel. 1. metodična obravnava kakega zaključenega verskega vprašanja: pisati, sestavljati kateheze 2. poučevanje verouka ♪
  7.      katehúmen  -a m (ū) rel. kdor se pripravlja na krst: sprejeti koga med katehumene; tečaj za katehumene ♪
  8.      kateksohén  prisl. (ẹ̑) knjiž., zapostavljeni prilastek v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je znanost kateksohen ♪
  9.      káva  -e ž (á) 1. zrna, dobljena iz semen kavovca: mleti, pražiti kavo / kava v prahu / mlinček za kavo za mletje kave // pijača iz teh zrn: po kosilu so pili kavo; skuhala je močno kavo; kava s smetano / servis, skodelice za kavo / elipt. prosim kavo skodelico kave; prerokovati iz kave iz usedline v skodelici kave / bela kava z dodatkom mleka; črna kava brez dodatka mleka / prava kava ♦ gastr. ekspresna kava pripravljena z ekspresnim aparatom; ledena kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; turška kava ki se kuha navadno skupaj s sladkorjem in servira z usedlino // ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno kava: povabiti na kavo 2. navadno s prilastkom pijača iz kavnega nadomestka: za malico dobi kavo s kruhom / piti ječmenovo, žitno kavo; knajpova kava iz žganega ječmenovega slada 3. pog. kavovec: plantaže kave ♪
  10.      kavatína  -e ž (ȋ) muz., v 18. in 19. stoletju kratka, preprosta pesem brez ponavljanja besed, stavkov, zlasti v operi: arije in kavatine ♪
  11.      kávelj  -vlja m (á) priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za a) obešanje česa: zabiti kavelj v steno; sneti hlače s kavlja; meso je obesil na kavelj; železni kavlji b) prijemanje, vlečenje: hlod je premaknil s kavljem / čolnarski kavelj; nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu; prijemalni kavelj c) pritrjevanje, pričvrščanje: lestev je oprl s kavlji na polico / kretnice so pritrjene s kavlji ◊ med. kavelj priprava za pričvrščanje robov rane; žel. kavelj priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive; vlečni kavelj za vlečenje in spajanje posameznih vagonov ♪
  12.      káviar  -ja m (ȃ) gastr. jed, pripravljena iz nasoljenih iker, zlasti beluge, jesetra: postreči s kaviarjem / omaka iz kaviarja iz nasoljenih iker teh rib / ruski kaviar ♪
  13.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  14.      kázba  -e ž (ȃ) zlasti v severni Afriki osrednji del trdnjave ali mesta, pripravljen za samostojno obrambo: v kazbi je bila posadka sto petdesetih mož; poveljnik kazbe // mestna četrt: kazba je imela hiše stisnjene drugo ob drugi ♪
  15.      kazeín  -a m (ȋ) biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira // agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina ◊ teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les ♪
  16.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  17.      kdàj  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič // izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen 2. navadno v zvezi kdaj — kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov // v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj ● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj ♪
  18.      kêgelj  tudi kégelj -glja m (é; ẹ́) kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju: postavljati keglje / žarg. premagali so jih za štirinajst kegljev ♪
  19.      kegljánje  -a s (ȃ) (športna) igra, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: gojiti kegljanje / mednarodni turnir, prvenstvo v kegljanju / kegljanje na ledu ♪
  20.      kegljáti  -ám nedov. (á ȃ) igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: kvarta in keglja ♪
  21.      kémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav; kemična sestava tal, vode; kemična zgradba; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica ♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni // kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije kémično prisl.: kemično čistiti; kemično razstaviti; kemično aktiven; kemično čista snov snov brez kakršnihkoli primesi ♪
  22.      kemíja  -e ž (ȋ) veda o lastnostih in spremembah snovi: uporabna kemija / jedrska, nuklearna kemija / fizikalna kemija ki proučuje fizikalne pojave pri kemičnih reakcijah; fiziološka kemija ki raziskuje kemične procese v organizmih; forenzična kemija ki se ukvarja z dokazovanjem zastrupitev / študira fiziko in kemijo; inženir, profesor kemije ♦ kem. analitična kemija ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; anorganska ki proučuje anorganske, organska kemija ki proučuje organske spojine ♪
  23.      kémoterapíja  -e ž (ẹ̑-ȋ) med. zdravljenje s kemičnimi sredstvi: kemoterapija raka, tuberkuloze ♪
  24.      kenotáf  -a m (ȃ) knjiž. spomenik, nagrobnik umrlemu v tujini ali neznano kje, postavljen v domovini ♪
  25.      kilométrnik  -a m (ẹ̑) redko kilometrski kamen: ob cesti so bili postavljeni kilometrniki ♪

   1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA