Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

atelje (401-425)


  1.      svetozòr  -ôra m (ȍ ó) zastar. 1. svetovni nazor: v delu se odraža pisateljev svetozor 2. razgled, panorama: pred njimi se je odprl lep svetozor ♪
  2.      svójstven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: svojstven izbor; svojstvena izpoved / to je bilo svojstveno doživetje posebno / je eden najzanimivejših in svojstvenih pisateljev 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je zanje svojstveno svójstveno prisl.: svojstveno doživljati svet ♪
  3.      šestéro  štev. neskl. (ẹ̑) skupina šestih enot a) pri množinskih samostalnikih: palača ima šestero vrat b) pri drugih samostalnikih: predstavil ji je šestero svojih prijateljev ♪
  4.      šétati  -am in šétati se -am se nedov. (ẹ̄) zastar. sprehajati se: šetati s prijateljem; šetati po parku / oko mu šeta po dvorani pogleduje po dvorani šetajóč -a -e: šetajoč po trgu, je srečal prijatelja ♪
  5.      štéti  štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo štéti se nar. biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce ∙ ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega ♪
  6.      štíridesetlétnica  -e ž (ȋ-ẹ̑) 1. štirideseta obletnica: proslavljali so štiridesetletnico pisateljeve smrti 2. štirideset let stara ženska: prisedla je prikupna štiridesetletnica ♪
  7.      temátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tematiko, temo: tematska raznovrstnost besedil / pisateljev tematski razvoj / tematska križanka križanka, pri kateri se nekateri opisi besed nanašajo na določeno tematiko ♦ filat. tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; geogr. tematska karta karta, ki prikazuje tematiko, ki ni topografska temátsko prisl.: poezija se tematsko spreminja; tematsko urejen katalog; tematsko zanimiv film ♪
  8.      testamènt  -ênta m (ȅ é) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče; oporoka: brati testament; napraviti, preklicati testament; ovreči testament / pismeni, ustni testament; pren. pisateljev umetniški testament ◊ rel. novi testament drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; nova zaveza ♪
  9.      tínta  -e ž (ȋ) pog. črnilo: tinta obledi; izdelovati tinto; pisati, umazati se s tinto; črn kot tinta / modra, rdeča, zelena tinta; nevidna tinta nevidno črnilo; suha tinta kemično črnilo ∙ ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni ♪
  10.      tolažílo  -a s (í) knjiž. kar tolaži, potolaži; tolažba: pesem mu je bila tolažilo ob prijateljevi smrti / v delu išče tolažila / ta misel mi je v tolažilo ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče ♪
  11.      tróje  štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna / troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje ♦ alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi ♪
  12.      tù  prisl. (ȕ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le) // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam / moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin ● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam ♪
  13.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  14.      ukorenínjenost  -i ž (ȋ) stanje ukoreninjenega: vlaga omogoča dobro ukoreninjenost / ekspr. pisateljeva dela kažejo njegovo močno ukoreninjenost v domači zemlji ♪
  15.      ustvarjálski  -a -o [ls tudi u̯s] prid. (ȃ) knjiž. ustvarjalen: pisateljeva ustvarjalska moč ♪
  16.      vabíti  in vábiti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati, sporočati komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo ♦ jur. vabiti na obravnavo c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši ● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni ♪
  17.      vábljenje  -a s (á) glagolnik od vabiti: vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši ♪
  18.      vádnica  -e ž (ȃ) 1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica ∙ ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino 2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici 3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje ♪
  19.      vážen  -žna -o prid., vážnejši (á ā) 1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem področju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico 2. žarg. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela ∙ šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo 3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo vážno prislov od važen: važno govoriti, hoditi // v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega ♪
  20.      vérnost 2 -i ž (ẹ́) 1. knjiž. popolna podobnost, točnost: občudovati vernost reprodukcije / z vso vernostjo je upodabljal živali // resničnost, prepričljivost: zgodovinska vernost opisovanja preteklosti; življenjska vernost pisateljevih junakov 2. zastar. zvestoba, vdanost: priseči si vernost; zakonska vernost ♪
  21.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
  22.      vizualizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. vizualno predstaviti, upodobiti: vizualizirati pisateljeve misli v filmu / vizualizirati dramsko besedilo uprizoriti vizualizíran -a -o: vizualizirano doživetje ♪
  23.      vizúra  -e ž (ȗ) 1. črta od opazovalčevega očesa ali vizirne naprave do opazovanega predmeta, točke: dolžina vizure 2. knjiž. videnje, vizija: pisateljeva osebna vizura sveta; to je samo ena od mogočih vizur problema ♪
  24.      vkljúčenost  -i ž (ȗ) stanje vključenega: okvara zaradi predolge vključenosti aparata / pisateljeva vključenost v kulturno življenje / vključenost podjetij v mednarodno trgovino ♪
  25.      vlagátelj  -a m (ȃ) kdor vlaga: izplačati vlagateljem obresti / obvestiti vlagatelja o postopku; vlagatelj pritožbe / podatki so vzbudili zanimanje tujih vlagateljev ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA