Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

atelje (39-63)


  1.      čúmnata  -e ž (ū) 1. nar. manjši stanovanjski prostor, zlasti v gorenjski kmečki hiši: spala je v temačni čumnati 2. ekspr. manjša, preprosta soba: atelje je imel v podstrešni čumnati ♪
  2.      déci  m neskl. (ẹ̑) pog. deciliter: spiti deci vina / elipt.: naročiti dva deci dva decilitra vina; iti na dva deci v gostilno; razpravljal sem s prijateljem ob dva deci in dobri cigareti ♪
  3.      dédnosten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
  4.      dekór  -a in -ja m (ọ̑) 1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora; ločevanje dekora od arhitekture; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora 2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora 3. knjiž., redko ugled, čast, dostojanstvo: njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor ♪
  5.      délanje  -a s (ẹ́) glagolnik od delati: delanje čevljev / pripomoček za delanje črt / jezilo ga je delanje šal na prijateljev račun ♪
  6.      delíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav. iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo // dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet ● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal ◊ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne ∙ v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo ♦ mat. deset deljeno s pet je dve ♪
  7.      deprimírati  -am dov. in nedov. (ȋ) duševno potreti, pobiti: drama je gledalce deprimirala; pisateljev pesimizem zelo deprimira deprimirajóč -a -e: deprimirajoči dogodki; deprimirajoča glasba deprimíran -a -o: zaradi zadnjih dogodkov so bili ljudje deprimirani ♪
  8.      diagnóza  -e ž (ọ̑) med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo; napačna, pravilna diagnoza; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe ◊ psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku ♪
  9.      disharmoníja  -e ž (ȋ) neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši ♪
  10.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
  11.      doletéti  -ím dov., dolêtel (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo / mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda 2. star. prileteti: z juga so doletele ptice ♪
  12.      dóminati se  -am se in dóminati -am nedov. (ọ̑) igrati domino: vsak večer se je dominal s prijateljem ♪
  13.      domísliti  -im dov. (í ȋ) 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur domísliti se 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne // z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega 3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene ♪
  14.      donések  -ska m (ẹ̑) 1. s čimer kdo k čemu prispeva, zlasti v znanosti, umetnosti: študija je tehten donesek k razumevanju pisateljevega dela; članek je zanimiv donesek za zgodovino slovenske kulture; Prešernov donesek v slovensko poezijo 2. zastar. denarna vsota ali kakšna stvar, ki se za kaj da, prispeva; prispevek: plačevati mesečni donesek; prostovoljni doneski ♪
  15.      doprinòs  -ôsa m (ȍ ó) publ. donesek, prispevek: doprinos k enotnosti jugoslovanskih narodov; pisateljevo najnovejše delo je dragocen doprinos k vojnemu slovstvu ♪
  16.      douméti  -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost; doumela je to do dna ♪
  17.      doumétje  -a s (ẹ̑) knjiž. glagolnik od doumeti: globlje doumetje pesnikove osebnosti; doumetje pisateljevega dela; doumetje sočlovekovega duševnega sveta ♪
  18.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  19.      dúrnik  -a m (ȗ) nar. podboj (pri vratih): Če bo kaj, pa povej! je še slišal prijateljev zaspani glas, ko je narahlo, brez odmeva prislonil vrata v durnike (Prežihov) ♪
  20.      dvóje  štev. neskl. (ọ̑) skupina dveh enot a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči; dvoje čevljev dva para b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev; dvoje oken dve okni; načel je dvoje perečih vprašanj // skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico; prisl.: na dvoje preklati; vsega ima po dvoje; vse vidi po dvoje; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje ∙ klada je šla na dvoje se je razklala; pog. na dvoje sta si sprta sta; redko lonec je na dvoje razbit; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske ♦ alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi ♪
  21.      eksteriêr  -a tudi -ja m (ȇ) knjiž. 1. zunanja podoba, zunanjost: eksterier hiše; ocenjevati eksterier dirkalnega konja 2. prostor, ki je zunaj, naravno okolje: dejanje se dogaja v eksterieru ♦ film. posnetek, narejen zunaj ateljeja; um. upodobitev dogajanja na prostem ♪
  22.      eléktrotéhnik  -a m (ẹ̑-ẹ́) 1. strokovnjak za elektrotehniko: sodelovanje elektrotehnikov in fizikov / pog. brucovanje elektrotehnikov slušateljev elektrotehnike 2. strokovnjak za elektrotehniko s srednjo izobrazbo: razpisano je delovno mesto za elektroinženirja in elektrotehnika šibkega toka ♪
  23.      emocionálnost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost emocionalnega, čustvenost: emocionalnost pisateljevih črtic / njegove pesmi so prežete z močno emocionalnostjo; pesnik je človek s povečano emocionalnostjo ♪
  24.      enáčiti  -im nedov. (á ȃ) imeti, šteti za enako: nepravilno je enačiti normo z akordom; pojma se v praksi večkrat enačita // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo: le kako bi enačili stroj in človeka; opise v povesti lahko enačimo s pisateljevim otroškim svetom; kdo bi se enačil z njim po pridnosti? začel se je enačiti z odraslimi / to delo se lahko enači z vsem, kar je v literaturi najboljšega ♪
  25.      épičnost  -i ž (ẹ́) epske značilnosti: za pisateljevo delo je značilna realnost in epičnost; epičnost zgodbe / v drami je veliko epičnosti ♪

   1 14 39 64 89 114 139 164 189 214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA