Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

atelje (214-238)


  1.      oblikóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti ♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika 2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje oblikóvno prisl.: oblikovno bogat; oblikovno skladna sestava ♪
  2.      oboževánje  -a s (ȃ) glagolnik od oboževati: oboževanje prijateljev; zdela se mu je vredna oboževanja / oboževanje narave ♪
  3.      oboževátelj  -a m (ȃ) star. oboževalec: njen mladostni oboževatelj / krog pesnikovih oboževateljev / oboževatelji umetnosti ♪
  4.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  5.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  6.      obrêsti  obrêdem dov., obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla (é) ekspr. obiti, obhoditi: deželo je obredel podolgem in počez // obiskati: vse prijatelje je obredel; na poti domov so obredli več znanih gostiln ♪
  7.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  8.      obújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem 2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa 3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze ♪
  9.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  10.      očŕt  -a m (ȓ) knjiž. 1. opis, prikaz: očrt dogodka; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela 2. načrt, osnutek: narisati očrt jame; očrt za delo ● knjiž., redko na obzorju je bilo videti očrte hribov obrise ♪
  11.      oddájnik  -a m (ȃ) 1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / žarg., rad. piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila ♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov 2. knjiž. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom ♪
  12.      odjékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej ● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala ♪
  13.      odmèv  -éva m (ȅ ẹ́) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev ♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov // glagolnik od odmevati: odmev od sten 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva ● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin ♪
  14.      odpréti  -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) 1. dati kaj v tak položaj a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika / kot nagovor ljudje, odprite 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje / pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik / pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju / odpreti novo delovno mesto 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko ● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ◊ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo odpréti se 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo / z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli / srce se srcu odpre // knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati ● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal odpŕt -a -o 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi // sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju // ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče // ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene / odprta obleka; odprta posoda 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar // dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved // javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje ● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno ◊ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem ♪
  15.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  16.      okólica  -e ž (ọ̑) 1. področje okoli (večjih) mest: ljudje so prišli iz mesta in okolice; ožja, širša okolica / mestna okolica; okolica mesta / tržaška okolica; okolica Maribora; Ljubljana okolica 2. področje okoli, v bližini česa: hiša je pobeljena, okolica pa je še zanemarjena / vas leži v bližnji okolici rudnika; v svoji okolici ima precej prijateljev / sredstva za ureditev okolice // kar je v neposredni bližini česa: razkužiti okolico rane; gube v okolici oči // ljudje, ki živijo v (neposredni) bližini koga: ima vpliv na svojo okolico; živi v neprestanem boju z okolico 3. okolje, milje: težko se je vživel v novo okolico; prilagajanje okolici ♪
  17.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  18.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  19.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  20.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  21.      orgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost ◊ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo ♪
  22.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  23.      osméšiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da je kdo smešen, ponižan: napravil mi je škodo, zdaj me hoče pa še osmešiti; osmešil ga je pred ravnateljem; s takim ravnanjem se boš samo osmešil pred njim // narediti, da kaj izgubi vrednost, pomen: osmešil je njihovo početje osméšen -a -o: čutil se je osmešenega ♪
  24.      osredotóčenost  -i ž (ọ̑) značilnost osredotočenega: osredotočenost delavstva v industrijskih središčih / osredotočenost sil v kaj / v delu se kaže pisateljeva osredotočenost na ljubezensko problematiko / z vso osredotočenostjo se je lotil dela zbranostjo ♪
  25.      osredotočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osredotočiti: osredotočitev industrije v večjih središčih; osredotočitev vojaških sil na obmejnem ozemlju / osredotočitev vseh sil v kaj / z osredotočitvijo na najboljša dela bi dobili popolnejšo pisateljevo podobo / pri študiju je potrebna popolna osredotočitev zbranost ♪

   89 114 139 164 189 214 239 264 289 314  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA