Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

atelje (139-163)



  1.      koncesíja  -e ž () 1. nav. mn. kar kdo komu da, odstopi; korist, ugodnost: vlada je dala stranki precej koncesij; dobili, dosegli so delne koncesije; izsiliti, zahtevati koncesijo / v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku pravico do ozemlja // (delno) popuščanje, odstopanje: pripravljen je tudi na koncesije; pristati na koncesije; koncesija nasprotnemu stališču / njegov načrt je koncesija nasprotnikom / pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji 2. star., s prilastkom dokument, (javna) listina, zlasti za opravljanje kake dejavnosti: dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo; tiskarska koncesija 3. v kapitalistični ekonomiki dovoljenje države tuji trgovski ali industrijski družbi za opravljanje gospodarske dejavnosti na njenem področju: dati, dobiti koncesijo; koncesija za iskanje in črpanje nafte
  2.      koncízen  -zna -o prid. () knjiž. 1. jasen, natančno izoblikovan: koncizen in dobro premišljen nauk; koncizno obdelovanje problemov 2. jedrnat, zgoščen: pisateljev slog je zelo koncizen koncízno prisl.: koncizno pisana knjiga; sposobnost jezika, da izraža pojme koncizno
  3.      konvergírati  -am nedov. () knjiž. biti ali postajati vedno bolj podoben; iti skupaj, zbliževati se: njihovi interesi konvergirajo / vprašanje je, koliko literarne tendence mlajših pisateljev še konvergirajo s splošno družbeno podobo časa ◊ fiz. žarki konvergirajo se zbližujejo v isto točko; mat. zaporedje konvergira
  4.      konverzácija  -e ž (á) lahkoten, sproščen pogovor v tujem jeziku, zlasti zaradi vaje: uvaja ga v slovnico in konverzacijo / konverzacije ne obvlada; vaditi se v nemški konverzaciji // knjiž. (družabni) pogovor sploh: razvila se je živahna konverzacija; prijatelje je zabaval s konverzacijo in igranjem na violino / družabna konverzacija
  5.      kozêr  -ja m () knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv // kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec
  6.      krožíti  in króžiti -im nedov. ( ọ́) 1. gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem tiru: zemlja kroži; sateliti krožijo okrog zemlje / v vesolju krožijo zvezde / točka kroži po obodu kroga // krožno se gibati: zrak kroži; voda kroži skozi dno akvarija / kri kroži 2. nav. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot: črni krokarji so krožili po zraku; jata ptic kroži nad njim / nad mestom krožijo letala 3. preh. povzročati, da je kaj podobno krogu: smeh ji kroži ustnice / veter kroži dim nad grmado / krožiti desko zaokrožati 4. ekspr. hoditi brez cilja, brez orientacije: ves dan je krožil po gozdu; s prijateljem sta krožila po mestu / avtomobili krožijo po cestah se gibljejo, premikajo 5. ekspr. prehajati od ene osebe k drugi: v skupini je krožila cigareta / kovanec je krožil okrog mize / nekaj izvodov časopisa še kroži / pogled mu je krožil po zbrani družbi // pripovedovati se, širiti se: razne govorice krožijo; takšne vesti krožijo med ljudmi, po svetu / o njem kroži nešteto anekdot 6. star. peti, prepevati: začeli so krožiti / krožil je vesele pesmice / slavec kroži ● ekspr. venomer kroži okrog nje je pri njej; ekspr. kri mu je začela veselo krožiti (po žilah) postal je vesel, razigranfin. denar kroži menjuje lastništvo; šport. krožiti (z rokami) delati gibe (z rokami) v obliki kroga krožèč -éča -e: krožeči jastrebi
  7.      labódji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na labode: labodje jajce / ekspr. njen labodji vrat vitek in belknjiž., ekspr. labodja pesem ali vznes. labodji spev pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo labódje prisl.: labodje bel
  8.      labódnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo: ta oda je pesnikova labodnica; zapeti labodnico
  9.      lahkôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost lahkotnega: lahkotnost gibov / lahkotnost pisateljevega pripovedovanja, stila / lahkotnost njegovega nastopa je privlačna / lahkotnost duha gibčnost, prožnost
  10.      látovščina  -e ž (á) 1. ekspr. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: latovščina kramarjev v pristanišču / slabš. pisateljeva nabrekla latovščina jezik, stil // posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica potepuhov, tatov: latovščina pariškega podzemlja // redko govorica posameznih poklicev, skupin; žargon: poslovna, vojaška latovščina 2. govorica, nastala z dostavljanjem, prestavljanjem zlogov: šolarji so se pogovarjali v latovščini
  11.      lepôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lepega: a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu c) duševna lepota; lepota značaja č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi // kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto 2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko / ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa / star., kot nagovor kam greš, lepota moja 3. knjiž., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti ● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
  12.      levíca  -e ž (í) 1. leva roka, ant. desnica: položil ji je levico okoli ramen; enako spretno dela z levico kot z desnico; z levico si je zakrila oči / držati rokavice v levici ∙ bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža levo stran: posadil ga je na svojo levico / na njegovi levici je sedelo lepo dekle; pren., publ. pisateljeva navzočnost na levici javnega življenja 2. polit. progresivna, napredna stranka ali taka skupina v stranki: predstavniki levice; spopad med desnico in levico / skrajna levica v gibanju / slovenska kulturna levica
  13.      libretíst  -a m () kdor (na)piše libreto: skladateljevo sodelovanje z libretistom
  14.      líričnost  -i ž (í) lirski elementi, lirske značilnosti: pisateljevo delo je brez vsake liričnosti; liričnost črtic / liričnost kraja / zaiti v liričnost lirično razpoloženje
  15.      lirízem  -zma m () knjiž. lirično razpoloženje, lirična usmerjenost: vdajati se lirizmu; vsa pisateljeva dela so prepojena z lirizmom / tihi lirizem polj in travnikov // lirski element, lirska značilnost: tekst je poln lirizmov
  16.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. ( ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všečrel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želelekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
  17.      ljúdskost  -i ž () knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem 2. redko značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev 3. redko prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti
  18.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. ( ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zveziekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
  19.      malokŕvnost  -i ž (ŕ) 1. med. zmanjšana količina krvi zaradi krvavitve ali izsušitve: ugotoviti malokrvnost; znaki malokrvnosti 2. publ. slabokrvnost, anemija: zdravilo proti malokrvnosti // knjiž. neizrazitost, medlost: malokrvnost čuta za čast; malokrvnost pisateljevih junakov
  20.      mašínca  -e ž () 1. nižje pog. aparat, strojček: mašinca se je pokvarila; z mašinco ga je ostrigel do golega / ekspr. to je mašinca, je rekel, kažoč na prijateljev avtomobil 2. žarg., voj. avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez: s puškami in mašincami smo obstreljevali kolono 3. pog., v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: mašinca, si ga polomil
  21.      mázati  mážem nedov., mázala in mazála (á ) 1. nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi: mazati čevlje, jermene; kose kruha mazati z marmelado, maslom; mazati se po hrbtu; mazati se s kremo za sončenje / mazati smuči // ekspr. barvati, pleskati: belo steno je rdeče mazal / slabš. mazati platno slikati 2. pog., ekspr. ličiti: mazati obrvi; ona se preveč maže; mazati si oči 3. dajati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: mazati ležaje / mazati kolo, stroj; puško je dobro mazal 4. pog. podkupovati: mazati koga z darili, denarjem; njihov šef se da mazati 5. delati kaj umazano: ne maži zvezkov; s čevlji mi mažeš hlače; pri delu se mu ni treba mazati; ne maži si obleke / ekspr. turisti mažejo stene s svojimi čačkami; slabš. mazati papir pisateljevati, pisati // ekspr. jemati komu ugled, sramotiti: prati svoje in mazati tuje ime; da bi sebe opral, nas maže 6. ekspr. tepsti, pretepati: mazati koga z leskovo palico; mazati ga po goli koži 7. žarg., igr. pri igri s soigralci prilagati tem karte visokih vrednosti za boljši uspeh skupne igre: mazal mu je, če je le imel priložnost 8. pog., ekspr. reševati koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: mazal ga je ven, kolikor je mogel; mazati se iz zadrege s praznimi izgovori ● slabš. težko ga gledam, ko tako maže počasi dela; ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. ne maže si rok z delom noče ročno delati; noče delati sploh; pog., ekspr. jaz jo pa počasi mažem po poti grem, hodim; žarg., šport. njihova reprezentanca nas povsod maže premaguje; ekspr. mazati komu oči prikazovati komu kaj drugače, kot je v resnici; ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni; slabš. mazati številke na tablo pisati; pog., šalj. človek ne more samo delati, treba je tudi mazati piti, jesti; če ne mažeš, ne teče ◊ gastr. nanašati na testo, meso tanko plast redkega živila; nanašati nadev na razvaljano testo za potico ali na biskvit za torto, rolado mázan -a -o: ležaji so dobro mazani
  22.      med  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑) 1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja: vložiti rastlino med lista; pes stisne rep med noge; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba // za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja: luna se skrije med oblake; plevel se zaseje med pšenico; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce; večkrat pride mednje 2. za izražanje razdeljevanja: razdeliti zemljo med kmete; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države 3. za izražanje pripadnosti: šteti med najboljše; polh spada med glodavce; uvrstiti koga med prijatelje II. z orodnikom 1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama: sestra stoji med bratoma; potok teče med gozdom in travnikom; ekspr. med nebom in med zemljo / razdalja med točkama; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5° in 10° C; pren. razmejitev pravic med upravo in delavskim svetom // za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami: hiša stoji med drevjem; pot se vije med njivami; pismo je založeno med papirji; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi; bolezen se pojavlja med otroki 2. za izražanje pripadnosti: ta jabolka so med najboljšimi; vsakdo med nami ga pozna; najboljši med njimi; on je zmeraj med prvimi // za izražanje izbora: izbor med sadnimi vrstami; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem 3. za izražanje medsebojnega odnosa: med seboj govorijo nemško; otroci se kosajo med seboj; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom 4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki: otroci med petim in desetim letom; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto // za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo med okupacijo, vojno; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja vse dni razen v nedeljo / med pasjimi dnevi je najbolj vroče // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: med ploskanjem je stopil v dvorano; povedati med glasnim smehom; ekspr. doraščati med trdim kmečkim delom ● premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; pog. šel je med postopače postal je postopač; stopiti med vrata v prostor, ki ga oklepa okvir vrat; med drugim je povedal tudi to zgodbo povedal je razne stvari in to zgodbo; ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; stati med vrati v prostoru, ki ga oklepa okvir vratšport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; prim. medtem
  23.      memoriálen  -lna -o prid. () publ. posvečen spominu na kaj; spominski: memorialna konferenca ob 30-letnici kongresa / pisateljevo rojstno hišo so preuredili v memorialni in etnografski spomenik
  24.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistvaavt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča
  25.      menjeváti  -újem nedov.) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi

   14 39 64 89 114 139 164 189 214 239  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA