Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ataman (3)

1.      atamán  -a m (ȃ) 1. v carski Rusiji izvoljeni poveljnik kozaške vojske: najbolj so se izkazali kozaki z atamanom 2. redko poglavar, poveljnik sploh: ataman razbojnikov ♪
2.      atamánstvo  -a s (ȃ) naslov, dejavnost atamana: odpovedal se je atamanstvu / v času njegovega atamanstva ♪
3.      hétman  -a m (ẹ̑) na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj vrhovni vojaški poveljnik: politična moč hetmanov; hetman poljske vojske / hetman kozakov ataman ♪