Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

asi (2.026-2.050)


  1.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
  2.      oblegálen  -lna -o prid. (ȃ) star. oblegovalen: oblegalna taktika / oblegalni oven ∙ zastar. v državi so razglasili oblegalno stanje obsedno stanje ♪
  3.      obletávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obletavati: obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja ♪
  4.      obletéti  -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel ● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele // star. osuti se: rože so se obletele ● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje ♪
  5.      oblódva  -e ž (ọ̑) nar. obloda: pripeljati iz mlina moko in oblodvo / prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo ♪
  6.      oblóga  -e ž (ọ̑) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga 4. redko oblaganje: končati oblogo ◊ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh ♪
  7.      oblója  -e ž (ọ̑) nar. obloda: pripravljati prašičem oblojo ♪
  8.      oblóžen  -žna -o prid. (ọ̑) namenjen za oblogo, oblaganje: obložni les; obložna opeka, pločevina ♦ teh. obložna cev cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi ♪
  9.      obložíti  -ím dov., oblóžil (ȋ í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini ♪
  10.      obnávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto ♦ šol. obnavljati učno snov obnávljati se nanovo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo obnavljajóč -a -e: obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice ♪
  11.      obnêsti se  -nêsem se dov., obnésel se obnêsla se (é) navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel; kot šofer se je imenitno obnesel // dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese; kupčija se ni obnesla; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate ● letina se je letos obnesla je dobra; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo ♪
  12.      obój  -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
  13.      obotávljati se  -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja obotavljáje se: obotavljaje se odgovoriti; obotavljaje se je odšel iz sobe obotavljajóč se -a -e: obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo; z obotavljajočimi se koraki je šla za njim; prisl.: obotavljajoče se reči ♪
  14.      obotavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje obotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti ∙ ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi ♪
  15.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  16.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  17.      obrád  -a m (ȃ) bot. visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski, Andropogon: navadni, zlatolasi obrad ♪
  18.      obrámben  -bna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid; izdelati obrambni načrt; oslabiti obrambni sistem nasprotnika; obrambno sredstvo / obrambni položaj; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec ◊ med. obrambna moč organizma; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; voj. obrambna linija; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja obrámbno prisl.: moštvo je igralo obrambno ♪
  19.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  20.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  21.      obrekoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovanje: obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi ♪
  22.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  23.      obrísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obris: označiti obrisne črte kroja s posebno barvo; obrisna skica / obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne; pripoved je obrisna, včasih fragmentarna obrísno prisl.: spomenik se s hribom obrisno spaja v celoto; nekatere osebe v knjigi so prikazane le obrisno ♪
  24.      obróbek  -bka m (ọ̑) 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu ♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni ♪
  25.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪

   1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA