Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

asi (1.776-1.800)


  1.      móst  -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči ● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih ♪
  2.      môsten  tudi mósten -tna -o prid. (ó; ọ̑) nanašajoč se na most: mostni obok, steber; mostna ograja, podnica ◊ grad. mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; mostni opornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje; mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj; mostna brana mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; mostna konstrukcija sestav nosilnih elementov mostu; mostna soha pokončni del lesenega mostnega opornika; mostno krilo del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku; strojn. mostni žerjav žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. mostna tehtnica tehtnica za vozila, zlasti železniška ♪
  3.      mostìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od most: čez potok je zgrajen mostič; voda je odnesla mnogo brvi in mostičev; kamnit, lesen mostič 2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostič; ladjo so zasidrali in položili mostič / dvižni mostič ◊ agr. naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; obrt. vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje ♪
  4.      mostíšče  -a s (í) 1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča 2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru 3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo ♪
  5.      motorizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od motorizirati: motorizacija armade, prometa / motorizacija obdelovanja zemlje / motorizacija v kraju naglo napreduje 2. ekspr. motorna vozila: časi, ko še ni bilo motorizacije; sovražnik je uporabil vso svojo motorizacijo ♪
  6.      motórka  -e ž (ọ̑) pog. 1. motorna brizgalna: gasilsko društvo je kupilo motorko 2. motorna ročna žaga: z motorkami podirati drevesa 3. motorna kosilnica: kositi z motorko 4. motorni vlak: motorka je pripeljala na postajo in izstopila sva ♪
  7.      motovíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. delati kaj, navadno počasi, nerodno: nekaj motovili v gozdu; motovilil je pred vrati; nalašč tako dolgo motovili; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči je bila / že dolgo se je motovilil s tem delom se je ukvarjal // počasi, nerodno hoditi: motoviliti skozi temo; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog je hodil 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom nerodno, neurejeno se gibati, premikati: muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil motovíliti se 1. ekspr. pojavljati se v neredu: misli so se mu začele motoviliti / to vprašanje se mu je motovililo v mislih // izmikati se: kaj se motoviliš, saj si sam hotel sodelovati 2. redko vtikati se, vmešavati se: ne motovili se v zadeve starejših ● ekspr. dekle se mu že več dni motovili po glavi misli nanjo; ekspr. motovili se okrog dekleta zanima se zanjo ♪
  8.      motovílo  -a s (í) 1. teh. priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje: vrteti motovilo; prejo navijati na motovilo; hodi kakor staro motovilo // priprava, na katero se navija vrv, žica: gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo 2. slabš. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: nadležno, pijano motovilo // nepripraven, nepriročen predmet: vrzi proč to motovilo ◊ navt. sidrno motovilo naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige; usnj. motovilo kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena ♪
  9.      móvens  -a m (ọ̑) knjiž. pobuda, gibalo: kaj je glavni movens njegovega hotenja / movens strahotnega nasilja je bil predsednik ♪
  10.      mózeg  -zga m (ọ̑) 1. mehko tkivo v kosteh: vzeti mozeg iz kosti; rumen kot mozeg / kosti z mozgom / ekspr. ti ljudje so mozeg organizacije najpomembnejši, vodilni ljudje 2. pog., v prislovni rabi, v zvezi do mozga popolnoma, čisto: izčrpan do mozga; pokvarjen do mozga; do mozga poznati svojega bližnjega / krik ga je pretresel do mozga zelo 3. zastar. mezga: iz jabolk napraviti mozeg ● pog. trpljenje mu je počasi izpilo mozeg ga je izčrpalo, oslabilo; pog. žvižg mu je šel skozi mozeg neprijetno je deloval nanj ◊ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; kostni mozeg krvotvorno tkivo v kosteh; rdeči kostni mozeg z mnogo rdečih krvničk; lobanjski mozeg možgani ♪
  11.      móž  -á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža ● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno ◊ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki ♪
  12.      možák  -a m (á) 1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak 2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol ♪
  13.      možgáni  -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ) 1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal 2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov 3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; okupator je skušal ujeti možgane revolucije // inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo 4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani (elektronski) računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov ● ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno ◊ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca ♪
  14.      možgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti ◊ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile ♪
  15.      možíc  -a m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od mož: dobrodušen, sključen možic; možic zanemarjene zunanjosti 2. redko palček: možici in kraljična 3. igrača, ki predstavlja moškega: izrezal je marsikakega možica; stiskal je možica iz gumija, da je cvilil 4. strašilo (na njivi), ki predstavlja moškega: v proso postaviti cunjaste možice; slamnat možic 5. žarg., lov. pokončno čepenje živali, zlasti zajca na zadnjih nogah: postaviti možica ◊ alp. kup zloženega kamenja na doseženih višinskih točkah ali za oznako smeri v nepreglednem svetu ♪
  16.      mráčen  -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji ● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno ◊ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši ♪
  17.      mračnjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjaštvu; fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo; napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu; fašistični teror in mračnjaštvo / idejno mračnjaštvo ♪
  18.      mrák  -a stil. -ú m, mn. mrakóvi stil. mráki (ȃ) 1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel 2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak; oči so se svetile iz mraka; sobni mrak; mrak ječe mračnost; mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote 3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak; živeti v mraku 4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo; srednjeveški mrak 5. zastar. mrk: lunin, sončni mrak ● knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost ◊ etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine ♪
  19.      mrávlja  -e ž (á) 1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah: mravlja leze, pleza, teka; mravlja me je ugriznila; drobne mravlje; družina, gnezdo mravelj; ves dan dela kakor mravlja zelo pridno; priden je kot mravlja zelo ♦ zool. bela mravlja termit; črna mravlja ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger; lesna mravlja velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus; rdeča mravlja ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rjava mravlja ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca; velika mravlja 2. mn., knjiž. občutek otrplosti in rahlega zbadanja; mravljinci: imeti mravlje v nogi / mravlje mu lezejo po hrbtu, koži; mravlje ga spreletavajo ♪
  20.      mŕč  -a m (ȓ r̄) knjiž. 1. prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage: nad mestom je mrč; griče ovija mrč; iz mrča na obzorju se je pokazala ladja; pokrajina je zavita v mrč / meglen, prašen mrč / mrč snežnega meteža // polmrak: iz mrča je počasi nastajal mrak; dan se je nagnil v prvi mrč 2. sij, soj: svetilke so širile rumenkast mrč; v mrču pastirskih ognjev ♪
  21.      mréti  mrèm tudi mŕjem stil. mrjèm nedov., mŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) knjiž. 1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce // ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo 2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi 3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo ● knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli mróč tudi mrjóč -a -e: mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti ♪
  22.      mrgoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se, letati v velikem številu in ne v isti smeri: v zraku so mrgoleli komarji; po mravljišču mrgolijo mravlje; ribe so mrgolele okrog hrane / ekspr. množica na trgu je živahno mrgolela 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: okrog hiše mrgoli policije; na cestah mrgoli avtomobilov; v nalogi mrgoli napak / knjiž., z rodilnikom: ulica je mrgolela od razburjenih žensk; star. polja mrgolijo ljudi od ljudi / brezoseb. muh je bilo toliko, da je kar mrgolelo zelo veliko 3. redko migotati, trepetati: nad pečmi je mrgolel dim / ekspr. včasih mu pred očmi vse mrgoli 4. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka; gomazeti: od groze so mu mrgoleli mravljinci po koži ● ekspr. tako je, odkar mrgolijo ljudje na zemeljski krogli živijo, bivajo; ekspr. otroci mrgolijo in vpijejo skačejo, tekajo mrgolèč -éča -e: gneča mrgolečih otrok; mrgoleča množica ♪
  23.      mŕšavec  -vca m (ŕ) ekspr. 1. suh, shujšan prašič: mršavci in pitanci 2. zelo suh, zelo shujšan človek: mršavec z udrtimi očmi ♪
  24.      mŕtev  -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja brez a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan ◊ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo ♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo ♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel ♪
  25.      mŕva  -e ž (ŕ) 1. posušena trava; seno: dati živini mrvo; grabiti, sušiti mrvo / zakopati se v mrvo; spati na mrvi // (posušena) trava prve košnje: mrva letos lepo kaže; mrva in otava 2. nav. mn. delec zdrobljene snovi, zlasti sena: senene mrve; obrisati si tobakove mrve z brade 3. redko majhen drobec kruha ali peciva; drobtina: pobrisati mrve z mize 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja; nima niti mrve govorniške spretnosti prav nič // nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: za to si ni vredno niti mrvo očitati; bil je mrvo nejevoljen 5. mn., nar. žganci: Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku (C. Kosmač) ♪

   1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA