Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ase (3.830-3.854)


  1.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  2.      vrèl  in vrél vréla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) ki vre: kuhati, razkužiti v vreli vodi; cvreti na vrelem olju / ekspr. vrela strast // ekspr. zelo vroč: ne morem jesti vrele juhe / hladiti si vrelo čelo ● hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; prim. vreti ♪
  3.      vresíšče  -a s (í) z vreso ali reso porasel svet: hoditi po vresišču ♪
  4.      vrésnat  -a -o prid. (ẹ̑) porasel z vreso ali reso: vresnato pobočje ♪
  5.      vreteníti se  -ím se nedov. (ȋ í) nav. 3. os., star. delati klase: pšenica se že vreteni / vreteniti se v klasje ♪
  6.      vrèz  vréza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vrezati: odločen, spreten vrez; vrez v ploščo; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez; pren., ekspr. pisateljev vrez v junakovo duševnost 2. kar nastane s takim dejanjem: globok, plitev vrez / število vrezov na palici zarez // okrasek, podoba, vrezana v kaj: občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči ♪
  7.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  8.      vŕhati  -am nedov. (r̄ ȓ) knjiž. polniti bolj kot do vrha, roba: vrhati jerbase // ekspr. do vrha, roba polniti: vrhati kozarce vŕhan -a -o zvrhan: vrhana skrinja zlata ♪
  9.      vríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan ♪
  10.      vrnúh  -a m (ū) nar. trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski; volk: z vrnuhom porasel gorski travnik ♪
  11.      vrstíca  -e ž (í) 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo ◊ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet ♪
  12.      vršáj  -a m (ȃ) 1. etn. kup namlačenega žita: zgrebsti zrnje na vršaj; žito je že v vršajih 2. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo; nasad: obrniti vršaj; goniti vola po vršaju 3. geogr. nizkemu širokemu kupu podoben nanos, ki ga naredi reka, potok ob izstopu iz ozkih stranskih dolin v širšo glavno dolino: z borovci porasel vršaj ♪
  13.      vŕtati  -am nedov. (r̄) 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: vrtati v asfalt, skalo; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem; globoko vrtati; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les ♦ fiz. vrtati z laserjem // na tak način delati, oblikovati: vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak 2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa: ne vrtaj po ušesu; od zadrege si je vrtal po nosu 3. ekspr. pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo: telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil 4. ekspr. z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti: vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik // v zvezi z v vztrajno izpraševati: ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z vprašanji 5. ekspr. z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti: strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico // vztrajno razmišljati: vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo 6. pog. vztrajno prizadevati si za kaj: toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje ● pog. vrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar; ekspr. vrtati po spominu skušati se spomniti vrtajóč -a -e: vrtajoča bolečina ♪
  14.      vrtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
  15.      vrtínec  -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
  16.      vrtoglávka  -e ž (ȃ) 1. nar. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo; vijeglavka: vrtoglavka je zletela z veje 2. ekspr. nemirna, živahna ženska, zlasti mlada: le kje se potika ta vrtoglavka ∙ zastar. pretkana vrtoglavka goljufivka, sleparka ♪
  17.      vŕvičast  tudi vrvíčast -a -o prid. (ȓ; í) 1. podoben vrvici: vrvičasta volna / vrvičast vzorec 2. ki je iz vrvice: vrvičasta lestev, preproga ◊ arheol. vrvičasta keramika keramika, okrašena z odtisi vrvice ♪
  18.      vsák  -a -o zaim. (ȃ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran ● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  19.      vsakdán  -a m (ȃ) ekspr. dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga: opisati komu svoj vsakdan; človekov, pisateljev vsakdan; dolgočasen, pust vsakdan / naš politični vsakdan ♪
  20.      vsakodnévnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost vsakodnevnega: vsakodnevnost prizora / ti dogodki so del naše vsakodnevnosti vsakdanjosti ♪
  21.      vseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati ljudi v nove bloke vseljeváti se prihajati prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati se v nova naselja; pren., ekspr. dvom se je začel vseljevati v njegovo srce ♪
  22.      vsènavzkrížen  -žna -o prid. (ȅ-ȋ) 1. ki poteka neurejeno v večkrat križajočih se smereh: vsenavzkrižno tekanje; vsenavzkrižno vrvenje ljudi 2. ki poteka medsebojno med več ljudmi: vsenavzkrižni odnosi; vsenavzkrižno prepiranje 3. ekspr. nejasen, zmeden: vsenavzkrižne misli ♪
  23.      vsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) 1. s sesanjem spraviti vase: otrok vsesa z mlekom tudi zrak // z zračnim tokom spraviti v kaj: črpalka vsesa gorivo v valj; vsesati tekočino; vsesati določeno količino plina; vsesati prah 2. ekspr. vpiti, vsrkati: suha zemlja hitro vsesa vodo / novo okolje nas je vsesalo vase popolnoma sprejelo vsesáti se s sesalom prodreti v kaj: komar se ji je vsesal v lice; stenice so se vsesale v speče; pren., ekspr. v srce se mu je vsesal strah ● ekspr. njegov pogled se je vsesal v njen obraz nepremično je gledal njen obraz vsesán -a -o: vsesana zmes goriva in zraka ♪
  24.      vsesávati  -am [sǝs in ses] nedov. (ȃ) 1. s sesanjem spravljati vase: vsesavati z mlekom tudi zrak // z zračnim tokom spravljati v kaj: sesalnik vsesava smeti; stroj vsesava sneg; vsesavati plin 2. ekspr. vpijati, vsrkavati: suha prst je vsesavala vodo / obleka vsesava pot ● ekspr. vsesaval je vsako njegovo besedo pozorno poslušal vsesávati se s sesalom prodirati v kaj: brenclji so se volom vsesavali v vrat; pren., ekspr. misel na smrt se mu vsesava v srce ● ekspr. njegove oči so se vsesavale v naslov knjige nepremično je gledal vanj ♪
  25.      vsèvprék  prisl. (ȅ-ẹ̑) 1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh: vsevprek nametati stvari v torbo; vsevprek ležeča debla / otroci so tekali vsevprek v različnih smereh / hoditi, potovati vsevprek po deželi / razbežali so se vsevprek v različne smeri // izraža neurejenost razporeditve česa: na mizi so vsevprek ležale knjige; klobuk je bil vsevprek okrašen z značkami 2. izraža neurejenost potekanja česa: govorili so vsevprek; vsevprek so streljali 3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: ob slovesu so se vsevprek objemali in poljubljali; vsevprek se prerivati 4. ekspr. brez izbire, omejitve: jesti vsevprek; ljubiti dekleta vsevprek 5. star. počez, povprek: iti vsevprek neglede na steze in meje; stekla je čez travnik vsevprek proti gozdu ● ekspr. poznajo ga vsevprek po svetu povsod; prim. vprek, vsepovprek, vseprek ♪

   3.705 3.730 3.755 3.780 3.805 3.830 3.855 3.880 3.905 3.930  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA