Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ase (2.080-2.104)


  1.      obmésten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob mestu: obmestno naselje / obmestni promet ♪
  2.      obnášati se  -am se nedov. (ȃ) 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo // dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša ● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist ♪
  3.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  4.      obrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove 2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah obrásti se narediti nove poganjke (iz stebla): pšenica se še ni obrasla; presajene rože so se lepo obrasle obráščen -a -o: z drevjem obraščen prostor; obraščeno žito; prim. obrasel ♪
  5.      obráti  obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas ● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka ♪
  6.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  7.      obréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob reki: obrečni travniki; obrečno naselje / obrečna ljudstva ♪
  8.      obrégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal ♪
  9.      obrekoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države ♪
  10.      obrekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obrekovati: pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje; z obrekovanjem manjšati komu ugled; obrekovanje članov odbora / obrekovanje naše oblasti ♪
  11.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  12.      obŕnjenost  -i ž (ŕ) knjiž. lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost: ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost; obrnjenost k sebi, vase; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu ♪
  13.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  14.      obrtník  -a m (í) kdor opravlja obrt: biti obrtnik; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik ♪
  15.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  16.      obsenčeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. povzročati, delati, da je kaj v senci: stara drevesa obsenčujejo cesto; z roko je obsenčevala oči zasenčevala / oči so obsenčevale trepalnice ∙ knjiž. skrb ji je obsenčevala obraz je bila opazna, vidna ♪
  17.      obsénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo ● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči ♪
  18.      obsésti  -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo // zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto ♪
  19.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  20.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  21.      obšívek  -vka m (ȋ) redko obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki ♪
  22.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
  23.      obúpanec  -nca m (ȗ) ekspr. obupan človek: znašel se je med samimi obupanci; smeh obupanca ♪
  24.      obvózen  in obvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) nanašajoč se na obvoz: obvozni promet // v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta ∙ knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto ♪
  25.      obvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) publ. vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil obvóžen -a -o 1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje 2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen ♪

   1.955 1.980 2.005 2.030 2.055 2.080 2.105 2.130 2.155 2.180  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA